Industrija

Spremeni jezik
Stran Zadnja sprememba 08.11.2018
6 min read
V evropskem sektorju industrije se je v zadnjem desetletju izboljšal odnos ravnanja do okolja. Do sprememb je prišlo iz več razlogov - zaradi strožje okoljske zakonodaje, zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti, splošne težnje evropske industrije, da opušča težko proizvodnjo in proizvodnjo, ki bolj onesnažuje okolje, ter zaradi sodelovanja podjetij v prostovoljnih shemah, katerih cilj je zmanjšanje negativnih vplivov na okolje. Kljub temu industrija še vedno predstavlja veliko okoljsko breme, predvsem zaradi onesnaževanja in proizvajanja odpadkov.

Evropske industrijske panoge zagotavljajo veliko pomembnih gospodarskih in socialnih koristi, kot so proizvodnja dobrin in izdelkov, ustvarjanje delovnih mest in davčnih prihodkov. Kljub temu pa največje evropske industrijske naprave prispevajo precejšen delež k izpustom ključnih onesnaževal v zrak in k izpustom toplogrednih plinov. Poleg tega z izpusti v vodo, tla, s proizvajanjem odpadkov in porabo energije ustvarjajo tudi druge negativne vplive na okolje.

Politike EU

Industrija je ključni element evropskega gospodarstva in istočasno tudi vir onesnaževanja okolja. Okoljska zakonodaja je več let omejevala škodljive vplive industrijskega onesnaževanja na zdravje ljudi in na okolje. Posledično so se razvile naslednje politike EU, ki omejujejo industrijsko onesnaževanje:

  • V Direktivi o industrijskih izpustih (IED) so opredeljene obveznosti za približno 50.000 velikih industrijskih naprav, predvsem v smislu preprečevanja ali zmanjšanja količine izpustov onesnaževal v zrak, vodo in tla. Direktiva določa tudi zmanjšanje količine nastalih odpadkov ter vseevropske mejne vrednosti izpustov za izbrana onesnaževala, katerih vir je delovanje velikih kurilnih naprav (LCP), sežigalnic in naprav za so-sežig odpadkov, proizvodnja titanovega dioksida ter dejavnosti, pri katerih se uporabljajo topila.
  • Direktiva o omejevanju onesnaževal iz srednje velikih kurilnih naprav (MCP)  bo od leta 2018 dalje urejala izpuste žveplovega dioksida (SO2), dušikovih oksidov (NOX) in prahu zaradi zgorevanja goriv v kurilnih napravah z nazivno vhodno toplotno močjo, ki je enaka ali večja od 1 MW in manjša od 50 MW.
  • V Okvirni direktivi za okoljsko primerno zasnovo izdelkov so določena vseevropska pravila za izboljšanje energetske učinkovitosti izdelkov, kot so gospodinjski aparati, informacijska in komunikacijska tehnologija ali inženiring.
  • Z delovanjem Sistema EU za trgovanje z izpusti (EU ETS) se zmanjšujejo izpusti toplogrednih plinov iz več kot 12.000 elektrarn in proizvodnih obratov v 31 državah ter iz letalskega prometa. EU ETS pokriva približno 45 % izpustov toplogrednih plinov v EU.
  • V Okvirni direktivi o vodni politiki je določeno, da morajo države članice postopno zmanjšati onesnaževanje voda, predvsem z snovmi, ki so v Direktivi opredeljene kot „prednostne snovi“. Direktiva od držav članic tudi zahteva, da prenehajo ali postopno odpravijo izpuste, odvajanje in uhajanje tako imenovanih „prednostnih nevarnih snovi“.
  • Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode varuje okolje pred škodljivimi vplivi odvajanja komunalnih odpadnih voda in nekaterih drugih industrijskih panog.

 

Dostop javnosti do podatkov o industrijskem onesnaževanju se je v zadnjem desetletju bistveno izboljšal. Tako na primer Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal (E-PRTR) zagotavlja celovit register izpustov onesnaževal in prenosov iz glavnih industrijskih dejavnosti. E-PRTR vsebuje letno informacije o več kot 30.000 industrijskih objektih v 33 evropskih državah, informacije se osvežujejo letno. Del E-PRTR so podatki o količinah izpustov onesnaževal v zrak, vodo in tla ter prenos onesnaževal zunaj kraja nastanka v odpadne vode.

 

Pobude za trajnost

Za zmanjševanje vplivov industrije na okolje so bila uvedena merila trajnosti. Primer takšnih pobud na področju industrije je vsesplošno sprejetje praks za okoljsko upravljanje prek Evropskega sistema za okoljsko upravljanje in presojo (EMAS) in ISO 14001.

Uvedene so bile tudi prostovoljne pobude za družbeno odgovornost podjetij, da bi se dosegli socialni in okoljski cilji, ki presegajo pravne zahteve. Primeri takšnih pobud so pobuda kemične industrije za odgovorno ravnanje, globalna pobuda za e-trajnost (GeSI), politika Mednarodnega sveta za rudarstvo in kovine o upravljanju z materiali ter evropska podjetniška mreža CSR Europe.

Komisija je na ravni politike EU sprejela Strategijo družbene odgovornosti podjetij, na mednarodni ravni pa standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti, ki daje smernice za družbeno odgovorno delovanje podjetij.

 

Dejavnosti Evropske agencije za okolje

Evropska agencija za okolje (EEA) podpira izvajanje, oceno izvajanja politik EU o industrijskem onesnaževanju ter razvoj dolgoročnih strategij za omejevanje vpliva industrije na zdravje ljudi in okolje.

Podatki o industrijskih izpustih

Agencija EEA podpira EU pri razvoju dolgoročnih strategij za zmanjšanje pritiskov industrije na okolje tako, da oblikovalcem politike zagotavlja ocene in informacije. Kot eno ključnih dejavnosti in izdelkov agencija daje na voljo podatke, ki so jih države članice posredovale v okviru svoje obveznosti poročanja v skladu z evropsko zakonodajo.

Agencija EEA podpira EU pri razvoju pobud za racionalnejše poročanje o industrijskih emisijah. To zajema pobude za uskladitev in poenostavitev poročanja med različnimi zakonodajnimi osnovami, ki je namenjen državam članicam EU in podjetjem.

Ocene in poročila

Agencija EEA objavlja različna ocenjevalna poročila, ki obravnavajo vplive evropske industrijske panoge na okolje. To vključuje tudi prispevke k petletnim poročilom agencije EEA z naslovom Evropsko okolje – stanje in napovedi ter posebna poročila.

Agencija EEA razvija vrsto kazalcev za vidik industrijskega onesnaževanja. Prav tako pripravlja profile držav, s katerimi prikazuje pregled skupnega stanja v vseh državah članicah.

Z razpoložljivimi viri podatkov, kot je Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal, lahko agencija EEA vsako leto poudari določena vprašanja v obliki poročil o industrijskem onesnaževanju.

 

Napovedi za prihodnost

Prehod na bolj zeleno evropsko industrijsko panogo zahteva celosten pristop, krepitev nadzorovanja onesnaževanja na viru, zagotavljanje pobud za spremembo praks delovanja ter izvajanje novih inovativnih tehnologij.

Oblikovalci politike menijo, da je cilj te prednostne naloge izboljšanje evropske zbirke znanja o industrijskem onesnaževanju. V skladu z Aarhuško konvencijo in Sedmim okoljskim akcijskim programom je potrebno zadostiti cilju dejanskega in učinkovitejšega zagotavljanja informacij o izvajanju zakonodaje o nadzoru onesnaževanja širši javnosti. Direktiva o industrijskih izpustih od držav članic zahteva izboljšane zbirne informacije o industrijskih napravah.

 

Polno izvajanje strožje zakonodaje bo pripomoglo k boljšemu nadzoru industrijskih izpustov:

  • Direktiva o industrijskih izpustih (IED) bo v primerjavi s prejšnjo, IPPC direktivo, zagotovila poostren nadzor nad načinom delovanja industrije. Ta nadzor bo temeljil na načelu najboljše razpoložljive tehnike (BAT), ki bo zajel širše področje industrijskih dejavnosti in vpeljal nove mejne vrednosti izpustov, določene v IED direktivi. Še posebej se to nanaša na velike kurilne naprave (LCP), za katere so mejne vrednosti izpustov strožje od mejnih vrednosti, določenih v LCP  direktivi (2001/80/ES).
  • Direktiva o omejevanju onesnaževal iz srednje velikih kurilnih naprav bo zagotovila  precejšnje letno zmanjšanje izpustov ključnih onesnaževal zraka, kot so žveplov dioksid, dušikov oksid in delci.

Za nadzor nad izpusti toplogrednih plinov je bil zasnovan EU sistem za trgovanje z izpusti (EU ETS) kot ključno orodje za uvedbo nizkoogljične tehnologije v industrijski panogi. Leta 2020 se bodo izpusti iz panog, ki jih zajema EU ETS, v primerjavi z letom 2005 zmanjšali za 21 %. Do leta 2030 naj bi se v skladu s sklepi Evropskega sveta iz oktobra 2014 zmanjšali za 43 %.

Dolgoročneje se Komisija zavzema za uveljavitev ciljev iz Načrta Komisije za Evropo, gospodarno z viri, v katerim je predstavljeno, kako bi lahko evropsko gospodarstvo do leta 2050 postalo trajnostno. V njem so predlagani načini, kako povečati produktivnost rabe virov, kako doseči razklop med ekonomsko rastjo in pritiski, ki jih raba naravnih virov povzroča, in kako z uvajanjem naprednejših tehnologij doseči zmanjšanje toplogrednih plinov  za 80 % (glede na leto 1990) do leta 2050. V svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo je določen akcijski program z ukrepi, ki zajemajo celoten cikel, od proizvodnje in porabe do ravnanja z odpadki ter trga sekundarnih surovin. Na spletni strani o učinkovitosti virov in odpadkih si lahko preberete več o tem.

Povezana vsebina

Povezani podatki

Sorodne publikacije

Glej tudi

Geographic coverage

Akcije dokumenta
Naročnine
Vpis za prejemanje naših poročil (v tiskani in/ali elektronski obliki) in četrtletnega e-glasila.
Spremljajte nas
 
 
 
 
 
 
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100