naslednji
prejšnji
zadetki

Article

Upravljanje – sodelovanje za trajnostno gospodarjenje z zemljišči

Spremeni jezik
Article Objavljeno 17.12.2019 Zadnja sprememba 29.08.2023
8 min read
Kdo je lastnik zemljišča in njegovih virov? Kdo odloča o tem, kako se lahko uporabijo? V nekaterih primerih so zemljišča zasebna lastnina, ki jo lahko kupijo in prodajo ter uporabljajo izključno njeni lastniki. Njihovo uporabo pogosto urejajo nacionalni ali lokalni predpisi, na primer v zvezi z ohranjanjem gozdnih površin. V drugih primerih so nekatera območja določena samo za javno uporabo. Vendar zemljišče ni samo prostor ali ozemlje. Če vsi uporabljamo zemljišča in se zanašamo na njihove vire, je za trajnostno gospodarjenje z njimi potrebno sodelovanje lastnikov, regulatorjev in uporabnikov na lokalni in svetovni ravni.

V našem vsakdanjem življenju lahko „zemljišče“ pomeni veliko stvari. Nanaša se lahko na prostor na kopnem našega planeta. Pomeni lahko tudi tla, skale, pesek ali vodna telesa na zemeljski površini in v njenih zgornjih plasteh. V nekaterih primerih lahko vključuje vse minerale in druge vire, kot so podzemna voda, nafta in dragi kamni globoko v tleh nekega območja. Za podeželske skupnosti ali ljubiteljske vrtnarje v mestih lahko celo pomeni osebno in kulturno povezavo s podeželskim načinom življenja ali povezavo z naravo.

Zemljišče: tržna dobrina ali javno dobro?

Tržna vrednost zemljišča (določenega območja) se lahko precej razlikuje glede na njegovo uporabo, lokacijo in vire na njem. Zgodovina je polna zgodb o oddaljenih ali manj priljubljenih območjih, na katerih so cene zemljišč bliskovito narasle po odkritju nafte ali zlata, ali soseskah, kot je Kreuzberg v Berlinu, ki je bil obrobna soseska ob berlinskem zidu, nato pa je hitro postal središče mestnega življenja z rastočimi cenami zemljišč in nepremičnin. Rodovitna zemljišča so lahko tudi svetovna tržna dobrina ali naložba za multinacionalne družbe, ki kupujejo velika območja po vsem svetu, pogosto na račun lokalne proizvodnje v majhnem obsegu.

Koncept opredelitve zemljišča kot zasebne lastnine (kot tržne dobrine, ki jo je mogoče kupiti in prodati) je različen v različnih kulturah in časovnih obdobjih. V tradicionalno nomadskih kulturah, kot so Sami na severu Finske in Švedske, so bile sezonske migracije na velike razdalje in odvisnost od naravnih virov na poti pravilo in so v manjši meri še vedno. Ta način življenja je odvisen od neoviranega dostopa do      krajine in njenih virov. Skupnost kot celota uporablja zemljišče in skrbi zanj. V tem okviru so zemljišče in njegovi viri nad in pod površino skupna dobrina.

Zemljišča so lahko tudi skupni prostor in skupna dobrina, namenjena za posebno uporabo skupnosti. Številne vasi v Turčiji imajo dostop do jasno označenih pašnikov, ki jih lahko uporabljajo črede iz te vasi. Pravno je zemljišče lahko v lasti države ali vasi kot skupnosti, vendar ima vas pravico do uporabe prostora in odločanja o tem, kako ga bo delila.

Z nekega vidika je to podobno drugim javnim prostorom. Na mestnih območjih lahko organi določijo nekatera območja, kot so parki, javni trgi ali območja za pešce, ki so namenjeni vsem. Javni prostori lahko vključujejo zemljišča, ki so v lasti države ali javne ustanove     .

V Evropi koncept skupnih javnih prostorov soobstaja s konceptom območij, ki so jasno in pravno opredeljena kot zasebna lastnina in pripadajo posameznikom ali pravnim osebam, kot so podjetja ali organizacije. Meje so jasno označene, pogosto z ograjo ali steno, ter registrirane in priznane s strani uradne institucije, kot je zemljiška knjiga ali občina. Javni organi lahko ne glede na vrsto lastništva zemljišč z zakoni o prostorski ureditvi določijo tudi, kako naj se posamezna območja uporabljajo, na primer za stanovanjske, poslovne, industrijske ali kmetijske namene.

Zasebno ali javno lastništvo gozdov?

Upravljanje zemljišč in njihovih virov ni bilo nikoli preprosto. Območje, ki je opredeljeno kot zasebna lastnina, s katero gospodarijo zasebni subjekti, lahko deluje tudi kot javni prostor in zagotavlja javno dobro. V nekaterih primerih se lahko prostor šteje za javni prostor, ki zagotavlja javno dobro, njegovi viri pa so tržno blago, ki pripada zakonitemu lastniku, kot v primeru finskih gozdov.

Več kot 70 % Finske pokrivajo gozdovi in približno 60 % finskih gozdov, ki jih sestavlja približno 440 000 kmetijskih gospodarstev, je v lasti skoraj milijona posameznikov ali družin. Te razmeroma majhne gozdne zaplate (v povprečju velike 23 hektarjev na gospodarstvo, kar je enako približno 32 nogometnim igriščem) se prenašajo iz ene generacije v drugo. Sčasoma se je število kmetov, ki so lastniki gozdov, znatno zmanjšalo, deloma zaradi staranja prebivalstva in selitve mladih v mesta. Danes so upokojenci največja skupina lastnikov gozdov, z večino teh območij pa gospodari obsežna mreža združenj lastnikov na Finskem. Vendar imajo vsi Finci dostop do teh zasebnih gozdov in lahko v njih uživajo.

Pravzaprav je več kot 60 % evropskih gozdov v zasebni lasti. Delež zasebnega lastništva je v razponu od 75 % na Švedskem in v Franciji do manj kot 25 % v Grčiji in Turčiji. Za gospodarjenje z gozdovi in gozdarske dejavnosti lahko skrbijo javne institucije      ali zasebna gozdarska podjetja.

Kdo je dolžan skrbeti za zemljišča?

Da bi zaščitile zemljišča in njihove vire ter način njihove uporabe, so različne strukture upravljanja sprejele številne politike in ukrepe. V Evropi lahko ti predpisi vključujejo vse od lokalnih predpisov o prostorski ureditvi do evropske zakonodaje, namenjene zmanjšanju izpustov industrijskih onesnaževal na zemljišča, od povezovanja zelenih površin do zmanjšanja razdrobljenosti in razširitve zavarovanih območij, da bi ohranili naravno raznovrstnost. Nekateri od teh ukrepov so tesno povezani z gospodarskimi sektorji ali posebnimi področji politik. Na primer skupna kmetijska politika EU zahteva, da kmetje  uvedejo      vrsto praks za doseganje „dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev“. Podobno tudi sedmi okoljski akcijski program, ki do leta 2020 usmerja okoljsko politiko EU, vključuje nezavezujočo zavezo „ničelno      neto pozidavo zemljišč do leta 2050“, katere namen je ustaviti širjenje mestnih območij na pogosto rodovitna kmetijska zemljišča in gozdove. Kljub tem ukrepom pa ni usklajenega in celovitega sklopa politik o zemljiščih in tleh. Nedavno poročilo Evropskega računskega sodišča poudarja, da se tveganja, povezana z dezertifikacijo in degradacijo tal, povečujejo in da politični ukrepi niso usklajeni. Računsko sodišče med drugim priporoča, naj se določi metodologija za oceno razširjenosti dezertifikacije in degradacije tal v EU ter naj se državam članicam zagotovijo smernice za ohranjanje tal in doseganje nevtralnosti na področju degradacije tal.

Ko gre za praktične ukrepe za doseganje teh ciljev politike, posamezni deležniki, kot so kmetje, potrošniki ali urbanisti, ne morejo delovati neodvisno. Čeprav lahko naše potrošniške izbire, kot so izogibanje izdelkom za osebno nego, ki vsebujejo mikroplastiko, prehranjevanje ali kmetijske prakse, vplivajo na zdravje naših tal in zemljišč, so pri tem pomembni številni dejavniki in drugi deležniki. Tržne cene hrane in zemljišč, rodovitnost zemljišč, podnebne spremembe in pritisk zaradi širjenja mestnih območij silijo kmete v monokulturno ali intenzivno kmetovanje, da bi preživeli. Ni presenetljivo, da se številne kmetijske skupnosti v Evropi soočajo z opuščanjem kmetijskih zemljišč in selitvijo mladih v mesta, zlasti na območjih z nizko      kmetijsko produktivnostjo. Podobno lahko posamezni urbanisti omejijo širjenje mestnih območij s preoblikovanjem starih industrijskih zemljišč v nova mestna območja, kar pa ni mogoče, če odločevalci nimajo potrebnih sredstev. Pogosto je čiščenje in sanacija degradiranih      zemljišč na industrijskih območjih dražje od širjenja infrastrukture in gradnje na kmetijskih površinah.

Kdo je odgovoren?

Na nekaterih področjih politike, kot je onesnaženost      tal, je zelo težko pripisati odgovornost. Na nekem polju je za del onesnaženosti lahko odgovoren kmet zaradi prekomerne uporabe gnojil in pesticidov. Dodatna onesnaževala, ki se sproščajo v prometnem, industrijskem ali energetskem sektorju, se lahko prenašajo z vetrom in dežjem ali poplavami. Nenazadnje pa širša družba uživa hrano, pridelano na tem polju in pripeljano v mesta.

Nekatere dobrine iz zemljišč in tal, vključno s peskom in prodom, so svetovne tržne dobrine. Končni uporabniki so lahko zelo daleč od mesta pridobivanja. V skladu z nedavnim poročilom Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) se je zaradi urbanizacije in gradnje infrastrukture svetovno povpraševanje po pesku v zadnjih dveh desetletjih potrojilo. Pravila za pridobivanje in njihovo izvrševanje se lahko med državami razlikujejo. Poleg vse večjega povpraševanja in nezakonitih praks pridobivanja lahko te razlike v upravljanju povzročijo dodaten pritisk na že tako ranljive ekosisteme, kot so reke in obalna območja, kjer      pesek pridobivajo. Tudi druge rudarske dejavnosti, kot so pridobivanje premoga, apnenca, plemenitih kovin ali dragih kamnov,      imajo lahko enako pomembne vplive (na primer onesnaževanje ali odstranjevanje zgornje plasti tal) na ekosisteme blizu kraja      pridobivanja.

Opredelitev in sprejetje merljivih ciljev sta lahko dodaten izziv za upravljanje. Na primer vemo, da je talna organska      snov     , kot so ostanki      rastlin, bistvenega pomena za zdrava in rodovitna tla ter za blažitev podnebnih sprememb. Zato se je EU v Časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, zavezala, da bo povečala vsebnost talne organske snovi     . Vendar pa se poraja vprašanje, kako naj natančno merimo spremembe, če pa ne vemo, kakšna je sedanja vsebnost talne organske snovi v       evropskih tleh. V ta namen so v      Skupnem      raziskovalnem      središču      Evropske komisije (EC JRC) sprožili      začetno študijo o tleh, ki je zajemala približno 22.     000 vzorcev tal iz celotne EU.

Tla in zemljišča so na svetovni ravni in v Evropi vedno pogosteje prepoznana      kot osnovna      in omejena vira, ki se soočata z vse večjimi pritiski, vključno s tistimi, ki so povezani s podnebnimi spremembami in izgubo biotske raznovrstnosti. Na primer v nedavnem posebnem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe je predstavljena globalna perspektiva za prihodnje izzive, ki obravnava degradacijo tal, trajnostno gospodarjenje z zemljišči, prehransko varnost in toplogredne pline v kopenskih ekosistemih v okviru podnebnih sprememb. V poročilu IPBES (Medvladna platforma za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in      ekosistemskih storitvah     ) je poudarjen obseg svetovne degradacije tal in njegove      posledice. Novejša globalna ocena, ki jo je izvedla IPBES, opozarja na vse hitrejše zmanjševanje biotske raznovrstnosti, vključno s kopenskimi vrstami, ki je med drugim posledica sprememb rabe zemljišč.

V zadnjih letih je bilo to priznanje postopoma preneseno v splošne cilje in strukture. Doseganje ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov, zlasti cilja št. 15: življenje na kopnem in cilja št. 2: odprava lakote, je odvisno od zdravih tal in trajnostne rabe zemljišč. Svetovno partnerstvo za tla (GSP) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo si skupaj s svojimi regionalnimi partnerstvi prizadeva izboljšati upravljanje tal in spodbuja trajnostno gospodarjenje z njimi z vključevanjem vseh deležnikov, od uporabnikov zemljišč do oblikovalcev politik, v razpravo o vprašanjih v zvezi s tlemi. Številni dokumenti politike EU, vključno s tematsko strategijo EU za varstvo tal in strategijo za biotsko raznovrstnost, pozivajo k varstvu tal in zagotavljanju trajnostne rabe zemljišč ter njihovih virov.

Glede na kompleksnost upravljanja, povezanega s tlemi in zemljišči, kljub svetovnim in evropskim prizadevanjem v veliki meri manjkajo zavezujoči cilji, spodbude in ukrepi za varstvo tal in  zemljišč.

Vendar v različnih delih družbe potekajo      različne pobude za boljše gospodarjenje z zemljišči in tlemi. Te vključujejo med drugim izboljšanje našega spremljanja stanja okolja, predloge za reformo politik (npr. kmetijske), raziskovalne pobude in združenja, ki spodbujajo okolju prijazno kmetijstvo, pa tudi potrošnike, ki kupujejo trajnostne živilske proizvode. Navsezadnje      smo vsi dolžni skrbnega ravnanja  in smo odgovorni za zemljišča in tla, saj smo njihovi uporabniki, lastniki, nadzorniki, upravljavci in potrošniki.



 

Permalinks

Geographic coverage

Temporal coverage

Topics