naslednji
prejšnji
zadetki

Article

Spreminjanje jedilnikov, spreminjanje krajine – kmetijstvo in hrana v Evropi

Spremeni jezik
Article Objavljeno 17.12.2019 Zadnja sprememba 29.08.2023
10 min read
Večino hrane, ki jo jemo, pridelujemo na zemljiščih in tleh. Kaj jemo in kako hrano pridelujemo, se je v zadnjem stoletju bistveno spremenilo, kot sta se tudi evropska krajina in družba. Intenzifikacija kmetijstva je Evropi omogočila, da proizvede več hrane in po bolj dostopnih cenah, vendar na račun okolja in tradicionalnega kmetijstva. Čas je, da ponovno razmislimo o našem odnosu do hrane, ki pride na naše krožnike, pa tudi do zemljišč in skupnosti, ki jo proizvajajo.

Kmetijstvo je bilo vedno več kot le proizvodnja hrane. Skozi stoletja je oblikovalo evropsko    krajino, lokalne skupnosti, gospodarstvo in kulturo. Pred sto leti je bilo podeželje posejano z majhnimi kmetijami, številne hiše na mestnih območjih so imele majhne zelenjavne vrtove. Na trgih so bili naprodaj lokalni in sezonski proizvodi, meso je bilo za večino Evropejcev zgolj priboljšek. V zadnjih 70 letih je proizvodnja hrane v kmetijstvu postopoma prerasla iz lokalne dejavnosti v svetovno industrijo, katere cilj je nahraniti čedalje številčnejše evropsko in svetovno prebivalstvo z globaliziranimi okusi. Danes lahko Evropejci uživajo jagnjetino iz Nove Zelandije, skupaj z rižem iz Indije, kalifornijskim vinom in brazilsko kavo. Svež paradižnik, ki se goji v nizozemskih ali španskih rastlinjakih, je naprodaj vse leto.

V vedno bolj urbaniziranem in globaliziranem svetu morajo biti kmetje zmožni pridelovati      vedno večje količine hrane. Povečana konkurenca je vodila v ekonomijo obsega in intenzivno kmetijsko pridelavo, v kateri imajo prednost velike korporacije, ki so pogosto specializirane za gojenje le nekaj vrst poljščin ali živine na velikih območjih in imajo zagotovljen dostop do trgov po vsem svetu. Evropsko kmetijstvo pri tem ni bilo izjema.

Kmetijstvo v Evropi: osredotočenost na povečanje proizvodnje

Tako kot zrak in voda je hrana osnovna človekova potreba. Pomanjkanje hrane, bodisi zaradi naravnih nesreč bodisi zaradi slabe politike, bi lahko povzročilo lakoto celotnih skupnosti. Zato se je proizvodnja hrane vedno obravnavala tudi kot vprašanje nacionalne politike in varnosti, vključno z gospodarsko varnostjo, ne pa zgolj kot dejavnost, ki jo izvajajo posamezni kmetje. V 19. stoletju je večina Evropejcev delala v kmetijstvu, od takrat      delež kmetov v skupni delovni sili upada, predvsem zaradi čedalje pogostejše uporabe kmetijske mehanizacije in boljših plač v mestih.

To je dalo povod državam članicam EU za dogovor o skupni kmetijski politiki, katere prvotni namen je bil Evropi zagotoviti zadostne količine hrane po dostopnih cenah. Pri tem je bila osnovna predpostavka, da dovolj kmetov ostane na svojih zemljiščih in nadaljuje z njihovo obdelavo. Ker pa svetovna konkurenca znižuje cene kmetijskih proizvodov, so kmetje na koncu dobili le majhen delež končne prodajne cene. Sčasoma so tako bili v skupno kmetijsko politiko vključeni tudi ukrepi za pomoč podeželskemu gospodarstvu na splošno in zmanjšanje vpliva kmetijstva na okolje ter varstvo tal.

V zadnjih desetletjih se je površina zemljišč v Evropi, namenjenih za kmetijstvo, zmanjšala zaradi širitve mestnih območij, v manjši meri pa tudi zaradi širjenja gozdov in gozdnih površin. Danes se več kot 40 % površin v Evropi uporablja za kmetijske dejavnosti. Leta 2016 je bilo v EU več kot 10 milijonov kmetij (kmetijskih gospodarstev), približno 3 % teh kmetij       je      upravljala      več kot polovico kmetijskih zemljišč. Dejansko je približno dve tretjini kmetij v Evropi manjših od 5 hektarov (50 000 m2, kar je približno enako sedmim nogometnim igriščem), pri čemer gre večinoma za ljubiteljske in samooskrbne kmetije, ki porabijo več kot polovico svojih      pridelkov. Številne kmetijske skupnosti, zlasti na območjih z manjšo kmetijsko produktivnostjo, se soočajo z opuščanjem zemljišč ter redčenjem in staranjem prebivalstva, kar ustvarja dodaten pritisk na majhne kmetije.

V evropski kmetijski      krajini se čedalje bolj opaža majhna raznovrstnost kmetijskih rastlin, pri čemer se na ogromnih območjih in vse večjih poljih goji le skromno število poljščin, kot sta denimo pšenica ali koruza. V takšni intenzivni kmetijski      krajini      se biotska raznovrstnost bistveno zmanjša v primerjavi s krajinami, za katere so značilna majhna polja z mnogimi različnimi kmetijskimi rastlinami, ločena z grmičevjem in majhnimi gozdnimi površinami.

Intenzivno kmetijstvo: večji pridelek, a tudi večji vplivi na okolje

Večji pridelki            so bili      doseženi      delno tudi zaradi povečane uporabe      kemikalij, kot so gnojila in fitofarmacevtska sredstva. Kmetje so za gnojenje tal in povečanje pridelka      vedno uporabljali organska gnojila ali minerale. Z gnojili      v tla vračamo      hranilne snovi, ki so bistvene za rast rastlin.

Sintetična gnojila so bila razvita na začetku prejšnjega stoletja in so se začela tržiti v velikem obsegu od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje, da bi rešili problem zmanjševanja vsebnosti dušika v tleh in tako povečali pridelke     . Sintetična in mineralna gnojila vsebujejo predvsem dušik, fosfor in kalij, v manjši meri pa tudi druge elemente, kot so kalcij, magnezij, žveplo, baker in železo. Kmetijstvo se opira tudi na fitofarmacevtska sredstva, ki so večinoma zelo različne kemične snovi, namenjene odpravljanju neželenih      plevelov     , insektov in gliv, ki škodujejo rastlinam in ovirajo njihovo rast.

Po eni strani so sintetična in mineralna       gnojila in fitofarmacevtska sredstva zagotovili večji hektarski pridelek      ter s tem hrano za vse bolj številno evropsko in svetovno prebivalstvo. Zaradi povečevanja pridelanih količin je hrana postala tudi cenovno dostopnejša.

Po drugi strani pa rastline ne absorbirajo vsega vnesenega dušika. Prekomerna uporaba sintetičnih kemikalij lahko onesnaži tla     , reke, jezera in podzemno vodo na širšem območju in povzroči izgube dušika      v ozračje kot dušikov oksid, ki je eden od glavnih toplogrednih plinov za ogljikovim dioksidom in metanom. Nekatera fitofarmacevtska sredstva škodijo opraševalcem, tudi čebelam. Brez opraševalcev enostavno ne moremo pridelati      dovolj hrane.

Dejstvo je, da evropske države proizvajajo veliko več mesa kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za proizvodnjo mesa, zlasti govedine, pa je potrebno znatno več zemljišč in vode kot za rastlinsko hrano. Obenem reja goveda proizvaja metan in dušikov oksid, ki sta zelo škodljiva toplogredna plina. Živinoreja naj bi po ocenah prispevala več kot 10 % skupnih izpustov toplogrednih plinov.

Netrajnostna raba poškoduje tla in zmanjšuje pridelovalni potencial tal          

Dolgoročni      kmetijski pridelovalni potencial tal            je odvisen      od splošnega zdravja tal. Če bomo ta vir še naprej uporabljali tako, kot ga uporabljamo sedaj, bomo na žalost med drugim zmanjšali zmožnost tal, z     a pridelavo      dovolj velikih količin krme in hrane, primerne za prehrano ljudi.

Intenzivno kmetijstvo ustvarja veliko pritiskov na zemljišča in tla, vključno z onesnaževanjem, erozijo in zbijanjem tal zaradi uporabe težke kmetijske mehanizacije. Vse več študij poudarja, kako razširjeni so ostanki kemikalij, ki se uporabljajo v fitofarmacevtskih sredstvih in gnojilih, po celotni Evropi([1]). Vzorci tal iz nekaterih območij kažejo kritično visoke ravni nekaterih kemikalij, kot sta baker in kadmij. Presežne hranilne snovi (dušik in fosfor) so spremenile življenje v jezerih, rekah in morjih. Nedavne ocene EEA([2]) v zvezi z vodo pozivajo k nujnemu zmanjšanju hranilnih snovi, da bi preprečili nadaljnjo škodo za te ekosisteme.

Poleg tega, da povečana pridelava      hrane vpliva na vire v tleh in biotsko raznovrstnost tal, nenačrtovano vpliva tudi na našo prehrano.

Spremembe prehranskih navad prinašajo nove težave

Pet od sedmih najpomembnejših sodobnih dejavnikov tveganja za zdravje (visok krvni tlak, visoke ravni holesterola, debelost, zloraba alkohola in premajhno uživanje sadja in zelenjave), ki povzročajo prezgodnjo smrt, je povezanih s tem, kaj jemo in pijemo. Več kot polovica odraslega prebivalstva v Evropi ima prekomerno telesno težo, vključno z več kot 20 % ljudi, ki so debeli. Vse bolj zaskrbljujoča je tudi debelost otrok.

Evropejci pojem     o več hrane na osebo kot pred 50 leti. Vnos živalskih beljakovin, predvsem z mesnimi in mlečnimi izdelki, se je v tem obdobju podvojil in je trenutno dvakrat večji od svetovnega povprečja. Odrasli Evropejci vsako leto v povprečju zaužijem     o 101 kg žita in 64 kg mesa na osebo, pri čemer se ta količina v zadnjih letih nekoliko zmanjšala, vendar je še vedno precej nad svetovnim povprečjem. Uživamo tudi več sladkorja in proizvodov iz sladkorja (13 kg) kot rib in morskih sadežev (10 kg).

Obenem se v Evropi vsako leto zavrže 88 milijonov ton hrane, kar je 178 kg na osebo. S hrano, ki jo zavržemo, se tratijo tudi vsi viri, uporabljeni za proizvodnjo hrane: voda, tla in energija. Onesnaževala in toplogredni plini, ki se sproščajo med proizvodnjo, prevozom in trženjem živil, prispevajo k degradaciji okolja in podnebnim spremembam.

Obenem pa milijoni ljudi po svetu nimajo dovolj hranljive hrane. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je bilo leta 2017 na svetu več kot 820 milijonov podhranjenih ljudi. Po podatkih Eurostata si leta 2017 12 % Evropejcev ni moglo privoščiti kakovostnega obroka vsak drugi dan.

Jasno je, da povečana proizvodnja hrane ne pomeni vedno boljše prehrane za vse. Gre za splošno priznano težavo, ki jo poskušajo rešiti nekateri evropski in globalni ukrepi, ki obravnavajo odpadno hrano in podhranjenost, vključno s ciljem trajnostnega razvoja št. 2: odprava lakote in ciljem št. 12: odgovorna poraba in proizvodnja. Bolj zdrava prehrana in zmanjšanje razmetavanja s hrano, tudi z enakomernejšo porazdelitvijo zdrave in hranljive hrane v celotni družbi in po svetu, bi lahko zmanjšala nekatere posledice za zdravje, okolje in podnebje, povezane s hrano, proizvedeno na kopnem.

Konkurenčne zahteve za kmetijska zemljišča

Zaradi skupne kmetijske politike EU in enotnega trga so živila iz celotne EU, ki izpolnjujejo visoke varnostne standarde, v našem vsakdanu nekaj običajnega. Poleg trgovanja s prehrambenimi proizvodi znotraj EU, slednja uvaža in izvaža kmetijske proizvode v druge dele svete, pri čemer so ti leta 2018 predstavljali 7 % vsega trgovanja zunaj EU. EU je velika uvoznica svežega sadja in zelenjave, izvaža pa pijače, žgane pijače in meso. Trgovina s hrano posredno pomeni, da EU uvaža in izvaža vire. Poleg proizvodnje palmovega olja je vse večja svetovna poraba mesa eden od vzrokov      krčenja tropskih gozdov, ki se pogosto spremenijo v pašnike za govedo ali nasade palm.

Zemljišča       se ne obdelujejo zgolj za pridelavo      hrane ali krme. Vse večji delež kmetijskih zemljišč v Evropi se uporablja za gojenje kmetijskih rastlin za proizvodnjo biogoriv, kot so oljna ogrščica, sladkorna pesa in koruza. Konkurenčne zahteve na splošno ustvarjajo dodaten pritisk na zemljišča, na kmetijska zemljišča pa še zlasti pri gojenju kmetijskih rastlin za biogoriva. Slednja se štejejo za sredstvo za zmanjšanje toplogrednih plinov, vendar je njihova uspešnost pri tem odvisna od načina njihove pridelave      in uporabe      rastlinskega materiala. Številna biogoriva imajo neželene negativne posledice za okolje. Da bi EU preprečila te posledice, je sprejela več trajnostnih meril za omejitev škodljivega vpliva biogoriv na okolje, vključno z viri v tleh.

Okoljski vpliv EU na  zemljišča in tla ni omejen le na ozemlje EU. Evropejci uživajo kmetijske proizvode, uvožene iz drugih delov sveta. Visoke ravni potrošnje v Evropi vplivajo na zemljišča in tla ter druge vire, kot sta voda in energija, v državah, ki izvažajo proizvode v EU. Da bi multinacionalne družbe zagotovile redno dobavo za evropske potrošnike, se lahko odločijo za nakup velikih zemljiških površin v tretjih državah.

Nedavno poročilo Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah ugotavlja, da se je pridelovalni potencial približno ene četrtine svetovne kopenske površine zmanjšal zaradi degradacije tal. Upadanje populacij opraševalcev lahko povzroči izgube pridelka, vredne do 500 milijard EUR na leto.

Kaj prinaša prihodnost?

V skladu z napovedmi Združenih narodov se bo svetovno prebivalstvo v naslednjih 30 letih povečalo za 2 milijardi, leta 2050 pa bo doseglo 9,7 milijarde. Že samo to povečanje pomeni, da moramo spremeniti način pridelave, predelave in porabe hrane. Pridelava in predelava hrane se bosta morali povečati, pri tem pa bo treba upoštevati tudi podnebne spremembe.

Naš trenutni način pridelave  hrane na zemljiščih že zdaj povzroča prevelik pritisk na tla, ki so omejen vir. Obenem lahko zmanjšanje količine hrane, proizvedene v Evropi, in zadovoljitev domačega povpraševanja z dodatnim povečanjem uvoza resno vplivata na svetovne trge hrane, zvišata njene cene in izpostavita ranljive skupine prebivalstva tveganju nadaljnje podhranjenosti.

Zaradi nujnosti teh razmer je potrebna korenita sprememba našega odnosa do živil ter tega, kaj jemo in kako našo hrano pridelamo. Najverjetneje bo to vključevalo uživanje manj mesa in mlečnih izdelkov ter več sezonskega sadja in zelenjave. Razvijajo in tržijo se rastlinski nadomestki mesa in mleka ter druga živila s podobnimi hranilnimi vrednostmi, vendar z znatno nižjo porabo virov (vključno s tlemi, vodo in energijo). Vprašanje je, ali bodo te alternative postale standard v naših nakupovalnih košaricah, ne pa izjema.

Prav tako bo treba čim bolj zmanjšati količine odpadne hrane na poljih, v trgovinah in gospodinjstvih. Da bi zadostili vse večjemu povpraševanju po hrani in preprečili nadaljnje krčenje gozdov, bo treba ohraniti intenzivno pridelavo      na nekaterih območjih, vendar moramo ustaviti onesnaževanje, ki je z njo povezano. Za trajnostno proizvodnjo hrane je treba obravnavati tudi odseljevanje prebivalstva z nekaterih območij in spodbujati več ljudi, da ostanejo, skrbijo za tla, varujejo lokalno biotsko raznovrstnost in proizvajajo visokokakovostne proizvode.

 

 

Pomen dušika za rast rastlin


Rastlino sestavljajo predvsem vodik, kisik, ogljik in dušik. Rastline lahko enostavno pridobijo ogljik, vodik in kisik iz vode ter ogljikov dioksid iz ozračja, kar pa ne velja za dušik. Že po nekaj žetvah je lahko vsebnost dušika v tleh skorajda povsem izčrpana.

Delež dušika v zraku znaša več kot 70 %, vendar rastline tega atmosferskega dušika ne morejo uporabljati. Le nekatere prostoživeče bakterije in bakterije, ki živijo v simbiozi z rastlinami (zlasti metuljnicami) lahko pretvorijo atmosferski dušik v obliko, ki jo rastline lahko uporabijo. Da bi tlom omogočili, da obnovijo svoje zaloge dušika, se v tradicionalnem kmetovanju zemljišča med žetvijo in setvijo naslednjih poljščin pustijo v mirovanju (prahi) ali se na njih posejejo metuljnice.

[1]() Glej SOER 2020, poglavje o rabi tal in zemljišč (v pripravi).

[2]() Poročila EEA št. 7/2018, 11/2018, 18/2018 in 23/2018; glej ključne vire EEA.

 

Permalinks

Geographic coverage

Temporal coverage

Topics

Značke