Tla, zemljišča in podnebne spremembe

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je nedavno objavila zemljevid iz katerega je razvidno, da vrhnjih 30 cm svetovnih tal vsebuje približno dvakrat toliko ogljika kot celotno ozračje. Za      oceani      so tla drugi največji naravni ponor ogljika in imajo večjo zmožnost vezave       ogljikovega dioksida iz zraka kot gozdovi in drugo rastlinje. Ta dejstva nas opozarjajo na pomen zdravih tal, ne le za proizvodnjo hrane, temveč tudi za naša prizadevanja, da preprečimo najhujše posledice podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe vplivajo na tla

Raziskovalci že opažajo posledice podnebnih sprememb na svetovnih in evropskih tleh. Na primer v najnovejšem poročilu EEA o vplivih podnebnih sprememb in ranljivosti v Evropi je navedeno, da se je vlažnost tal od petdesetih let prejšnjega stoletja v Sredozemlju bistveno zmanjšala, v delih severne Evrope pa se je povečala. V poročilu so predvidene podobne posledice v naslednjih desetletjih, saj se povprečna temperatura še naprej povečuje, vzorci padavin pa se spreminjajo.

S     talno zmanjševanje      vlage v tleh ima za posledico večje potrebe po namakanju      v kmetijstvu in vodi do manjših količin pridelkov                ter  celo      do dezertifikacije, kar      utegne imeti dramatične posledice za proizvodnjo hrane. Kar 13 držav članic EU je navedlo, da jih je prizadela dezertifikacija. Kljub temu zavedanju je Evropsko računsko sodišče v nedavnem poročilu ugotovilo, da Evropa nima jasne slike o izzivih, povezanih z dezertifikacijo in degradacijo tal, sprejeti ukrepi za boj proti dezertifikaciji pa niso usklajeni.

S     premembe sezonskih temperatur      lahko spremenijo tudi letne      cikle      rastlin in živali, kar zmanjšuje pridelke     . Na primer pomlad se lahko začne bolj zgodaj in drevesa začnejo cveteti, preden se izležejo njihovi opraševalci. Glede na pričakovano rast prebivalstva se mora svetovna proizvodnja hrane povečati in ne zmanjšati. To je v veliki meri odvisno od ohranjanja zdravih tal in trajnostnega gospodarjenja s kmetijskimi površinami. Obenem se povečuje povpraševanje po biogorivih in drugih rastlinskih proizvodih     , saj je nujno treba nadomestiti fosilna goriva in preprečiti izpuste toplogrednih plinov.

V poročilu EEA o vplivih podnebnih sprememb in ranljivosti so izpostavljeni tudi drugi vplivi na tla, povezani s podnebnimi spremembami, vključno z erozijo, ki jo lahko ekstremni vremenski pojavi, kot so močni nalivi, suša, vročinski valovi in nevihte, še pospešijo. Dviganje      morske gladine lahko poleg tega, da povzroča izgubo zemljišč, spremeni tla na obalnih območjih ali povzroči kontaminacijo tal z onesnaževali iz morja, vključno s soljo. Zaradi podnebnih sprememb lahko nekatera kmetijska območja, predvsem na jugu, postanejo neuporabna ali manj rodovitna, obenem pa se lahko odprejo nove možnosti na severu. V gozdarstvu bi se lahko zaradi upada gospodarsko pomembnih drevesnih vrst vrednost gozdnih zemljišč v Evropi zmanjšala za od 14 do 50 % do leta 2100. V nedavnem poročilu EEA o prilagajanju podnebnim spremembam v kmetijstvu je poudarjeno, da bi lahko splošne posledice podnebnih sprememb povzročile občutno izgubo v evropskem kmetijskem sektorju: kmetijski dohodek EU bi se lahko do leta 2050 zmanjšal za do 16 % z velikimi regionalnimi razlikami.

Najbolj zaskrbljujoča podnebna problematika, povezana s tlemi, sta ogljikov dioksid in metan, ki se nahajata v permafrostu v borealnih regijah, predvsem v Sibiriji. Z višanjem svetovnih temperatur se permafrost tali. To taljenje povzroča mineralizacijo      talne organske      snovi, ujete                v zamrznjenih tleh, kar lahko privede do izpusta ogromnih količin toplogrednih plinov v ozračje, to pa bi lahko povzročilo še hitrejše globalno segrevanje, ki bi bilo povsem izven      našega nadzora.

Reševanje podnebne krize v zvezi s tlemi

Aprila 2019 je skupina zelo vplivnih znanstvenikov in aktivistov pozvala k „zaščiti, obnovi in ponovni vzpostavitvi gozdov, šotišč, mangrov, slanih močvirij, naravnega morskega dna in drugih ključnih ekosistemov“, da bi naravi omogočili, da odstranjuje ogljikov dioksid iz ozračja in ga shranjuje. Obnova ekosistemov bi podprla tudi biotsko raznovrstnost in okrepila vrsto ekosistemskih procesov, vključno s čiščenjem zraka in vode ter ljudem zagotovila prijetno okolje za rekreacijo.

Kot kaže pregled obstoječih informacij o medsebojnih povezavah med tlemi in podnebnimi spremembami (Poročilo o tleh in podnebju), je v evropskih tleh uskladiščeno približno 75 milijard ton organskega ogljika. Približno polovica teh zalog v tleh            je na Švedskem, Finskem in v Združenem kraljestvu, saj imajo te države v primerjavi z drugimi več gozdnih      tal in      zlasti vlažnih organskih tal, kot je šota. Za primerjavo lahko povemo, da so po zadnjih ocenah EEA skupni izpusti CO₂ v EU v letu 2017 znašale približno 4,5 milijarde ton.

Količina organskega ogljika v tleh v EU se morda počasi povečuje, vendar so ocene o hitrosti tega povečevanja zelo negotove. Da bi bila ta problematika še bolj zapletena, se nenehno spreminjajo tudi zaloge organskega ogljika v tleh, saj rastline ogljikov dioksid vežejo iz zraka, preden se razgradijo in sprostijo pline nazaj v ozračje. Poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) potrjuje, da je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov iz vseh gospodarskih sektorjev, vključno z zemljišči in      hrano, da bi dosegli cilj zadržat     i globalno segrevanje ozračja precej pod 2 °C.

Kljub tem negotovostim bi lahko bila obnova ekosistemov in izboljšanje kakovosti tal stroškovno zelo učinkovit ukrep z vidika podnebnih ukrepov s trojnim vplivom. Prvič, rastoče rastline odstranjujejo ogljikov dioksid iz ozračja. Po mnenju FAO bi lahko revitalizacija degradiranih tal odstranila do 63 milijard ton ogljika, kar bi izravnalo majhen, a pomemben delež svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Drugič, zdrava tla zadržujejo ogljik v tleh     . Tretjič, veliko naravnih in polnaravnih površin deluje kot močna zaščita pred vplivi podnebnih sprememb.

Primeri koristi      so številni. Območja ob rekah (obrežni pasovi) in zelene površine v mestih so lahko na primer stroškovno učinkovita zaščita pred poplavami in vročinskimi valovi. Zdrava tla lahko absorbirajo in shranijo odvečno vodo ter ublažijo poplave. Tudi parki in druge naravne površine v mestih lahko pomagajo pri hlajenju v času vročinskih valov, predvsem      zaradi vode, ki je prisotna v njihovih tleh. V sušnih obdobjih lahko zdravi ekosistemi postopoma      sproščajo vodo, ki so jo shranili pod površjem, in tako ublažijo najhujše posledice suš.

Vezava ogljika iz zraka

Zmogljivost tal za vezavo      ogljikovega dioksida iz zraka je mogoče povečati na različne načine. V nedavnem evropskem raziskovalnem projektu (študija Caprese) so ugotovili, da je pretvorba ornih zemljišč v travinje najhitrejši način za povečanje količine ogljika v tleh. Uporaba pokrovnih posevkov, kot je detelja, ki se poseje na ornih zemljiščih po žetvi in pred setvijo naslednjih poljščin, da bi povečali rodovitnost tal in preprečili erozijo, je bil najučinkovitejši način povečanja zalog ogljika v tleh.

Nasprotno pa lahko drugačne odločitve o rabi zemljišč povzročijo, da postanejo tla na takšnih zemljiščih viri izpustov. Pomembni primeri tega so izsuševanje šotišč, kurjenje šote za ogrevanje ter preoravanje travinja in njivskih površin, s katerim se sprosti prej shranjeni ogljik. V gozdovih je dinamika enaka, vendar z drugačnim časovnim okvirom. Enako kot tla so gozdovi tako zaloge ogljika kot tudi ponori ogljika, kar pomeni, da skladiščijo ogljik in ga vežejo iz zraka. Mladi, rastoči gozdovi ponavadi hitreje vežejo ogljik kot stari, vendar se s sečnjo starih gozdov zmanjša zaloga ogljika v gozdnem drevju     . Glede na      način      uporabe lesa se lahko ogljik sprosti prej, na primer pri kurjenju lesa za ogrevanje, ali v veliko poznejši fazi, na primer pri uporabi lesa za gradnjo hiš.

Bolj zdrava tla in kopenski ekosistemi bi lahko vezali in shranjevali več ogljikovega dioksida iz ozračja, kot ga shranjujejo trenutno. Zelene površine in naravna območja bi lahko pomagali tudi ljudem in naravi pri prilagajanju neizogibnim podnebnim spremembam. Samo tla ne morejo preprečiti podnebnih sprememb, vendar jih je treba pri reševanju te problematike upoštevati in so lahko pomemben element v naših prizadevanjih.

Ukrepi EU in delo EEA na področju tal in podnebnih sprememb

V tematski strategiji EU za varstvo tal in poročilu o njenem izvajanju je poudarjen pomen zdravih tal za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Pariški sporazum poudarja ključno vlogo sektorja rabe zemljišč pri podnebnih ukrepih.

V skladu s tem nova uredba EU o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu zahteva, da države članice od leta 2021 do leta 2030 popolnoma odpravijo izpuste toplogrednih plinov v tem sektorju.

Izvajanje nove uredbe mora temeljiti na poročanju in spremljanju, pri čemer bo EEA vsekakor pomagala. EEA še naprej razvija znanje o okoljskih vprašanjih v zvezi z rabo zemljišč in gozdarstvom ter s tem povezanimi praksami gospodarjenja z zemljišči, tudi s pomočjo podatkov, pridobljenih s pomočjo Copernicusove storitve za spremljanje kopnega. Številne ocene, kazalci in podatki EEA o tleh, zemljiščih, ekosistemih, kmetijstvu, gozdarstvu, zeleni infrastrukturi in drugih temah so prav tako tesno povezani s podnebnimi spremembami.

Veliko ostaja neznanega, vendar bolj ko razumemo dinamiko med tlemi, zemljišči in podnebjem, več možnosti imamo za oblikovanje in izvajanje trajnostnih rešitev.