naslednji
prejšnji
zadetki

Article

Zelena infrastruktura: boljše življenje z naravnimi rešitvami

Spremeni jezik
Article Objavljeno 17.12.2015 Zadnja sprememba 11.05.2021
Photo: © Birgit Georgi/EEA
Zelena infrastruktura ponuja privlačne rešitve za okoljska, družbena in gospodarska vprašanja ter jo je treba kot tako v celoti vključiti v različna področja politike. Medtem ko se agencija EEA pripravlja na objavo poročila o vlogi zelene infrastrukture pri omilitvi posledic naravnih nesreč, povezanih z vremenskimi in podnebnimi spremembami, smo govorili z glavnim avtorjem Gormom Digejem, projektnim vodjem za okoljske analize ozemlja, analize politik in ekonomske analize.

Kaj je zelena infrastruktura in zakaj je pomembna?

V sporočilu Evropske komisije o zeleni infrastrukturi je ta pojem opisan kot orodje za oblikovanje naravnih rešitev z ekološkimi, gospodarskimi in družbenimi koristmi, ki nam pomaga razumeti prednosti, ki jih človeški družbi zagotavlja narava, in spodbuditi investicije vanje, zato da se ohranjajo in izboljšujejo. Povedano drugače, gre za mrežo, v kateri se prepletajo narava, polnaravna območja in zelene površine, kar zagotavlja ekosistemske storitve, na katerih temeljita blaginja ljudi in kakovost življenja.

Zelena infrastruktura lahko zagotavlja več funkcij in koristi na istem prostorskem območju. Te funkcije so lahko okoljske (npr. ohranjanje biotske raznovrstnosti ali prilagajanje podnebnim spremembam), družbene (npr. zagotavljanje odvodnjavanja ali zelenih površin) in gospodarske (npr. zagotavljanje delovnih mest in dvig cen nepremičnin). Zelena infrastruktura je v primerjavi z rešitvami sive infrastrukture, ki običajno obsegajo eno funkcijo, kot je odvodnjavanje ali prevoz, privlačnejša, saj ima potencial, da hkrati zagotavlja rešitve za več težav. Tradicionalna siva infrastruktura je še vedno potrebna, vendar jo je mogoče pogosto izboljšati z naravnimi rešitvami.

Na primer, zelena infrastruktura se lahko uporablja za zmanjšanje količine meteornih voda, ki odtečejo in vstopajo v kanalizacijske sisteme ter se nazadnje izlivajo v jezera, reke in potoke, in sicer na podlagi naravnih zadrževalnih in absorpcijskih sposobnosti rastlinstva in prsti. Koristi zelene infrastrukture bi lahko v tem primeru obsegale povečano vezavo ogljika, boljšo kakovost zraka, omilitev posledic urbanega toplotnega otoka, dodaten habitat za živali in površine za rekreacijo. Zelene površine prispevajo tudi h kulturni in zgodovinski krajini, kar daje prostoru identiteto, pa tudi k podobi urbanih in perifernih urbanih območij, kjer ljudje živijo in delajo. Raziskave kažejo, da so rešitve zelene infrastrukture cenejše od sive infrastrukture ter da lokalnemu gospodarstvu, družbeni strukturi in širšemu okolju prinašajo najrazličnejše dodatne koristi.

Katere so glavne težave pri razvoju zelene infrastrukture?

Zelena infrastruktura je razmeroma novo in kompleksno področje, za katero ni splošno priznane opredelitve. Kvantitativna analiza in kazalci pa tudi niso na voljo. Oblikovalci politik imajo zato težave z vključevanjem zelene infrastrukture v politiko, vendar to na nekatere vidike zelene infrastrukture ne vpliva. Na primer, zeleni nadhodi za živali in naravni sistemi upravljanja vodnih virov, kot so zelene strehe, imajo po navadi jasen namen, obstajajo pa tudi metode za oceno njihove učinkovitosti.

Prav tako se lahko zdi zapleten finančni vidik zelene infrastrukture, vendar je ta infrastruktura, poleg tega da prinaša številne koristi, kot je navedeno zgoraj, pogosto cenejša, zanesljivejša in bolj trajnostna. Načrtovalci bi morali najprej pomisliti na koristi obnove naplavnih ravnic ali mokrišč, ne pa izbrati rešitev sive infrastrukture, kot so poplavni nasipi in cevi.

Zelena infrastruktura je vključena v strategijo EU za biotsko raznovrstnost, vendar je več kot le instrument za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Znatno lahko prispeva k izvajanju ciljev politike EU v zvezi z regionalnim razvojem in razvojem podeželja, podnebnimi spremembami, ravnanjem ob naravnih in drugih nesrečah, kmetijstvom in gozdarstvom ter okoljem.

Kakšna je evropska politika o zeleni infrastrukturi in kakšni ukrepi se sprejemajo za odpravo navedenih težav?

Strategija EU za zeleno infrastrukturo zagovarja popolno vključitev zelene infrastrukture v politike EU, da bi ta postala običajni sestavni del prostorskega razvoja po vsej EU. Strategija tudi ugotavlja, da lahko zelena infrastruktura prispeva k številnim politikam EU, katerih cilje je mogoče doseči z naravnimi rešitvami, ter postavlja njeno uporabo v okvir strategije za rast Evropa 2020.

Poleg tega je cilj strategije za biotsko raznovrstnost zagotoviti, da so „do leta 2020 ekosistemi in njihove storitve ohranjeni in izboljšani z vzpostavitvijo zelene infrastrukture in obnovitvijo vsaj 15 % poškodovanih ekosistemov". Prav tako pa države članice poziva, da kartirajo in ocenijo stanje ekosistemov in njihovih storitev na nacionalni ravni. To delo bo prispevalo k oceni ekonomske vrednosti ekosistemskih storitev in spodbujalo vključitev teh vrednosti v nacionalne račune ter poročanja na ravni EU in nacionalni ravni do leta 2020.

Zelena infrastruktura se priznava tudi na drugih področjih politike EU, zlasti v sedmem okoljskem akcijskem programu, regionalni politiki za obdobje 2014–2020, okvirni direktivi o vodah, nitratni direktivi ter poplavni direktivi in strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam.

Vse te pobude bodo predvidoma izboljšale uporabo zelene infrastrukture kot orodja politike in zagotovile praktične rešitve na lokalni ravni.

Kako k temu delu prispeva agencija EEA?

Agencija EEA je začela izvajati raziskave na področju zelene infrastrukture, da bi podprla oblikovalce politik in javnost. Leta 2011 smo objavili poročilo z naslovom Zelena infrastruktura in teritorialna kohezija (Green infrastructure and territorial cohesion), v katerem je poudarjen pomen razvoja orodij za odkrivanje in merjenje zelene infrastrukture kar je pripomoglo k določanju prednostnih nalog in ciljev na nacionalni in regionalni ravni. Prav tako je prispevalo k pripravi sporočila EU o zeleni infrastrukturi.

V študiji agencije EEA z naslovom Prostorska analiza zelene infrastrukture v Evropi (Spatial analysis of green infrastructure in Europe) se zelena infrastruktura ocenjuje kot ekološki in prostorski koncept za spodbujanje zdravja in odpornosti ekosistemov, kar prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti ter ljudem zagotavlja koristi, tako da se spodbuja doseganje ekosistemskih storitev, kot so omilitev podnebnih sprememb, zagotavljanje ključnih habitatov živim organizmom in povezljivost habitatov.

Kmalu bo objavljeno poročilo agencije EEA z naslovom Raziskovanje naravnih rešitev – vloga zelene infrastrukture pri omilitvi posledic naravnih nesreč, povezanih z vremenskimi in podnebnimi spremembami (Exploring nature-based solutions - the role of green infrastructure in mitigating the impacts of weather- and climate change-related natural hazards). To poročilo temelji na prejšnjih poročilih za ponazoritev, kako zelena infrastruktura prispeva k omilitvi škodljivih posledic izjemnih vremenskih in podnebnih pojavov, ki v Evropi in po svetu spadajo med najnevarnejše naravne nesreče, ki povzročijo največ materialne škode. V poročilu je glavna pozornost namenjena nekaterim vrstam pojavov, tj. zemeljskim in snežnim plazovom, poplavam in nevihtam, ki jih bo zaradi stalnih podnebnih sprememb zelo verjetno še več. Poleg tega so v poročilu na kratko predstavljene storitve zelene infrastrukture in ekosistemske storitve, ki prispevajo h globalnemu uravnavanju podnebja.

Gorm Dige

Intervju, objavljen v Glasilu EEA, št. izdaje 2015/3, september 2015

Permalinks

Geographic coverage

Temporal coverage