Osebna orodja

naslednji
prejšnji
zadetki

Preskoči na vsebino. | Preskoči na navigacijo

Sound and independent information
on the environment

Nahajate se tu: Domov / Članki / Ne na mojem dvorišču — Mednarodno pošiljanje odpadkov in okolje

Ne na mojem dvorišču — Mednarodno pošiljanje odpadkov in okolje

Spremeni jezik
Odpadki brez meja: Zhang Guofu, 35, zasluži 700 EUR na mesec, kar je na kitajskem podeželju ogromna plača. Prisluži si jo z brskanjem po odpadkih, kjer so med drugim nakupovalne vrečke iz britanske verige supermarketov in DVD-ji v angleškem jeziku. Resnica je, da lahko odpadki, odvrženi v koš v Londonu, zlahka pristanejo do 5000 milj daleč stran, v reciklažnem obratu v kitajski regiji delte reke Pearl.

(c) ZOB

Odpadki vseh vrst so v gibanju. Vse večje količine, predvsem odpadnega papirja, plastike in kovin, se pošiljajo iz razvitih držav v države, kjer so okoljski standardi manj strogi. Ogromne ladje vsak dan plujejo po odprtih morjih, natovorjene z blagom iz nastajajočih trgov v Aziji, ki ga peljejo na zahod. Namesto da bi ladje plule nazaj prazne ter bi morali nekako zagotoviti balast, so lastniki ladij še veseli, da lahko odpeljejo odpadne proizvode iz Evrope nazaj v Azijo za recikliranje.

To ne pomeni, da pošiljke odpadkov niso urejene. Tako ZN kot EU imata stroga pravila o tem, kaj se lahko prepelje kam. Na svetovni ravni mednarodno trgovino z „nevarnimi odpadki″ (odpadki, ki so lahko nevarni za ljudi ali okolje) ureja Baselska konvencija ZN.

Prepovedi, ki jih določa ta konvencija, ni podpisalo dovolj držav, da bi jo lahko uveljavili na globalni ravni. Vendar pa je EU uvedla omejitve in dovoljuje, da se „nevarni odpadki″ izvažajo samo v „razvite države″, kjer obstajajo potrebne tehnologije in je zagotovljena zadostna varnost ter vpeljana okoljska zakonodaja. „Razvita država″ je za namen omejitev opredeljena kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Dolgoročni cilj EU je, da bi vsaka država članica odstranjevala svoje odpadke znotraj države („načelo bližine″). Ker pa so se pošiljke nevarnih in težavnih odpadkov za odstranjevanje iz držav članic EU v obdobju med 1997 in 2005 skoraj početverile, cilj ostaja neizpolnjen.

Dejavniki, ki so gonilo izvoza in uvoza odpadkov, so različni: dostopnost tehnologije za posebno obdelavo, pomanjkanje materialov, razlike v cenah odstranjevanja ali predelave.

Politika EU, ki določa cilje za recikliranje, predvideva tudi pošiljke odpadkov iz držav članic, ki ciljev znotraj države ne morejo doseči. Zaradi količin odpadkov na trgu so stroški nizki za države, kot je Kitajska, ki potrebujejo poceni surovine. Če na cilj prispeli odpadki niso namenjeni za odstranjevanje in ne vsebujejo nevarnih snovi, se šteje, da so primerni za trgovanje.

Ali vaš stari televizijski sprejemnik potuje bolje kot vi?

Evropa ima sklop zakonodaje, ki ureja pošiljanje nevarnih in težavnih odpadkov. Potrebni pa so dodatni dokazi o učinkovitosti zakonodaje v zvezi s pritiska na okolje.

Elektronski odpadki, ki veljajo za nevarne, so pomemben primer. V Afriki in Aziji jih pogosto razstavijo z malo ali brez osebne zaščite ali meritev za nadzor onesnaževanja. Da bi lahko ponovno uporabili kovine, se sestavni deli pogosto sežgejo na odprtem, pri čemer običajno nastajajo elektrofiltrski pepel in drugi strupeni materiali, čemur so ljudje bolj izpostavljeni, prav tako pa je večja verjetnost kontaminacije hrane, prsti in površinskih voda.

Nimamo jasne slike o odpadni električni in elektronski opremi, ki se pošilja izven EU in znotraj nje, deloma zato, ker se pri poročanju o pošiljkah elektronskih odpadkov uporabljajo dvoumne kode. Težko je ugotoviti, ali se televizijski sprejemnik izvaža kot rabljena naprava, kar je sprejemljivo, ali kot odpadek za odstranjevanje, kar ni sprejemljivo. Na splošno je izvoz odpadne električne in elektronske opreme iz EU v države, ki niso članice OCED, prepovedan. Toda izvoz televizijskega sprejemnika, ki še deluje, je povsem sprejemljiv.

Obstajajo dobro dokumentirani primeri, ki ne upoštevajo te prepovedi. Dejansko se zdi, da velik delež izvoženih uporabljenih televizijskih sprejemnikov, računalnikov, monitorjev in telefonov v države, ki niso članice OECD, predstavlja odpadke, kupljene z namenom ponovne uporabe sestavnih delov in zgoraj omenjenih elementov.

Če EU ne more v zadostni meri uveljaviti prepovedi izvoza odpadne električne in elektronske opreme v države, ki niso članice OECD, lahko to resno spodkoplje ratifikacijo prepovedi na globalni ravni skladno z Baselsko konvencijo.

Pridobivanje dobrih podatkov o odpadni električni in elektronski opremi

Kljub težavam, povezanim z iskanjem, preverjanjem in analiziranjem podatkov o odpadkih, je agencija EEA v sodelovanju z »Evropskim tematskim centrom za upravljanje virov in odpadkov« izvedla analizo pošiljk odpadkov iz EU v druge regije.

Na podlagi evropske statistike o trgovini je mogoče določiti količino, obseg in vrednost izvoza uporabljenih elektronskih in električnih proizvodov, ki se iz EU pošljejo v druge regije ( slika 1).

Leta 2005 je bilo iz EU izvoženih v afriške države več kot 15 000 ton barvnih televizijskih sprejemnikov. Samo v Nigerijo, Gano in Egipt je vsak dan prispelo okoli 1 000 televizijskih sprejemnikov. Povprečna vrednost barvnih televizijskih sprejemnikov, izvoženih v Afriko, je zelo majhna: v Afriki nasploh je bila cena za enoto 64 EUR, v treh zgoraj omenjenih državah pa je bilo povprečje 28 EUR. Za primerjavo: televizijski sprejemniki, ki se prodajajo v Evropi, imajo povprečno vrednost 350 EUR.

Nizka vrednost na enoto za televizijske sprejemnike, ki so bili poslani v Afriko, kaže, da gre v številnih primerih za izvoz rabljenih proizvodov, ki so verjetno večinoma odpadki.

Ker ti podatki zajemajo samo televizijske sprejemnike, naj bi bil po pričakovanjih skupen izvoz rabljenih računalnikov, mobilnih telefonov, CD predvajalnikov itd. v te regije bistveno večji. To pomeni, da se krši prepoved EU o trgovini z nevarnimi odpadki z državami, ki niso članice OECD.

Slika 1 / Izvoz barvnih televizijskih sprejemnikov iz EU-25 v Afriko, Azijo, Srednji vzhod, ZDA in druge evropske države, 2005. Vir: EEA.

 

Nenevarni odpadki

V obdobju od 1995 in 2007 ( slika 2) so se dramatično povečale tudi pošiljke nenevarnih odpadkov, kot so papir, plastika in kovine, iz EU predvsem v Azijo, zlasti na Kitajsko.

Količina odpadnega papirja, izvoženega v Azijo, se je podeseterila. Količina plastičnih odpadkov se je povečala za enajstkrat in kovin za petkrat. Prav tako se je povečala količina odpadkov, poslanih znotraj EU, vendar precej manj.

Leta 2007 je bilo v Azijo poslanega ravno toliko odpadnega papirja kot iz ene države EU v drugo. Količina kovin, poslanih znotraj EU, je presegla količino, poslano v Azijo. Vendar pa je EU poslala več plastičnih odpadkov na azijski trg, kot jih je bilo poslanih znotraj EU.

Gonilne sile recikliranja

Že več kot desetletje so cene surovin zelo visoke, zato se je povečala vrednost sekundarnih surovin, pridobljenih z recikliranjem.

Odpadne kovine, papir in drugi odpadni materiali iz Evrope hranijo azijsko gospodarstvo, ki je v razcvetu, česar sicer ni mogoče doseči s še nerabljenimi materiali.

Zakonodaja EU (kot je Direktiva o embalaži) od držav članic zahteva, da dosežejo predlagane ravni recikliranja, in posredno spodbuja pošiljanje odpadnega materiala za reciklažo.

Zahteve EU glede določenih stopenj recikliranja so povzročile porast količine odpadnih, za reciklažo primernih materialov na trgu. Na primer, količina recikliranega papirja in kartona iz odpadne embalaže se je v obdobju med letoma 1997 in 2005 povečala z okoli 24 na 30 milijonov ton. Količina reciklirane plastične embalaže pa je v enakem obdobju narasla s približno 10 na 14 milijonov ton. Ali je to dobro za okolje?

Uporaba recikliranih odpadnih materialov namesto novih, še nerabljenih materialov je na splošno dobra za okolje. Na primer, za kilogram papirja iz recikliranih surovin se porabi polovica manj energije kot pri proizvodnji z uporabo novih materialov. Za proizvodnjo aluminija iz recikliranega aluminija se lahko porabi vsega 5 % energije, potrebne za njegovo proizvodnjo iz novih materialov.

Na splošno torej recikliranje bistveno prispeva k zmanjšanju emisij CO2, povezanih z energijo, in tudi zmanjšanje drugih okoljskih pritiskov.

Ker pa pogosto ne vemo, kaj se zgodi z odpadki zatem, ko zapustijo evropsko pristanišče, ne moremo reči, ali je določena pošiljka, oziroma s tem tudi pošiljke odpadkov na splošno, dobre ali slabe za okolje.

Pogled v prihodnost

V EU je treba čezmejne pošiljke odpadkov za odstranjevanje kot tudi „nevarne in težavne″ odpadke za predelavo priglasiti državnim organom. Ta „nacionalna″ prijava je zelo podrobna. Vendar pa Evropska komisija prejme samo povzetek podatkov o pošiljkah, zato je pregled na ravni EU nejasen.

Če bi bile sporočene podrobnejše informacije, zlasti o vrstah poslanih odpadkov, bi lahko na podlagi poročil mnogo bolje ocenili okoljske in gospodarske posledice pošiljk. Lažje bi ugotovili, ali so razlog za pošiljanje odpadkov boljše možnosti obdelave, večja zmogljivost ali učinkovito določanje cen. Bolje bi razumeli vlogo manj strogih standardov, pomanjkljive zakonodaje in njenega nezadostnega uveljavljanja kot razloge za pošiljanje odpadkov v manj razvite regije. Jasnejši pregled nad zakonitimi pošiljkami na ravni EU bi omogočil tudi boljše prepoznavanje nezakonitih pošiljk.

Ker se poročanje na tej ravni že izvršuje na nacionalnih ravneh (mnoge države izdelujejo podrobnejše nacionalne statistike o uvozu in izvozu odpadkov), temeljitejše poročanje ne bi bistveno povečalo bremena držav članic.

 

Viri

Baselska akcijska mreža 2002Škodljiv izvoz. Visokotehnološko smetenje Azije, februar 2002.

EEA, 2007. Okolje Evrope — Četrta ocena. Kopenhagen.

EEA, 2008. Boljše upravljanje komunalnihodpadkov bo zmanjšalo emisije toplogrednih plinov. Obvestilo EEA št. 1/2008.

EEA, 2009. Okoljski vplivi uvoza in izvoza odpadkov (v pripravi).

ETC/RWM Evropski tematski center za upravljanje virov in odpadkov, 2008. Čezmejne pošiljke odpadkov v EU.

Evropska komisija, 2007. Poročanje držav članic EU v skladu z Odločbo Komisije 99/412/EGP z dne 3. junija 1999 o vprašalniku za obveznost poročanja držav članic skladno s členom 41(2) Uredbe Sveta št. 259/93.

IMPEL (Omrežje EU za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava), 2005. Projekt ocene nevarnosti, nezakonite pošiljke odpadkov med državami članicami IMPEL, maj 2005.

Greenpeace 2008: Kemična onesnaženost na mestih recikliranja in odstranjevanja v Acri in Korforidui, Gana — Raziskovalni laboratoriji Greenpeace, Tehnični podatki 10/2008, avgust 2008.

Sekratariat Baselske konvencije, 2007.

Časopis The Sun, 5. avgust 2008.

Povezana vsebina

Geographical coverage

[+] Show Map

Komentarji

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100