Zelene odločitve: oblikovalci politike, vlagatelji in potrošniki …

Prometni sektor opravlja za današnjo družbo ključno storitev in s tem pomembno prispeva h kakovosti življenja. Marsikdaj je promet nepogrešljiv, denimo pri dostavi hrane, prevozu na delo ali v šolo. V drugih primerih nam omogoča kakovostnejše preživljanje prostega časa. Glede na prometno sredstvo, ki ga izberemo, lahko potovanje različno vpliva na okolje in zdravje ljudi. V mnogih primerih lahko o tem odločamo sami.

Predstavljajmo si, da se vsak dan vozimo na delo 5 km daleč. Izbiramo lahko med različnimi prevoznimi sredstvi: lahko se peljemo s kolesom, lahko se sami peljemo z dizelskim športnim terencem, lahko si avto delimo s sodelavci ali pa se odločimo za javni potniški prevoz. Nekatere izbire bodo vedno okolju prijaznejše od drugih. Hkrati pa ne bodo vse možnosti na voljo vsakomur. Zelo razgiban teren brez kolesarskih poti na nevihten dan bi denimo ustrezal le avanturistično navdahnjenemu kolesarju, ki je dobro telesno pripravljen. Podobno lahko pride do souporabe avtomobila na električni pogon le, če so izpolnjeni nekateri pogoji, denimo če so na voljo polnilne postaje in če so si ljudje pripravljeni deliti avtomobile.

Prometni sektor vključuje pestro paleto deležnikov, od urbanistov in proizvajalcev vozil do potnikov. Da bi olajšali prehod na okolju prijazen in trajnosten prometni sistem, morajo biti vsi vključeni in ne smejo imeti zadržkov, ko je treba podvomiti o katerem koli vidiku prometnega sistema, kakršnega poznamo danes. Nekatera od teh vprašanj nas utegnejo resnično prisiliti, da ponovno premislimo o svojih potrošniških navadah in življenjskem slogu – kaj se nam zdi bistvenega pomena in kaj je samo lepo imeti.

Evropska podpora brezogljičnemu prometu

Trenutno je promet v Evropi še vedno zelo odvisen od nafte, pri čemer se proda vse več osebnih avtomobilov, večino na dizelski pogon. Evropski cilj je zmanjšati tolikšno odvisnost od fosilnih goriv.

Prihodnost evropskega prometnega sektorja oblikuje vrsta dokumentov politike EU, med njimi strategija Evropa 2020, Načrt za prehod EU na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050 in Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (ki ji pravijo bela knjiga o prometu iz leta 2011).

Ti dokumenti jasno opredeljujejo izzive, pred katerimi se je znašel prometni sektor: razviti je treba konkurenčen prometni sistem, zmanjšati odvisnost Evrope od uvožene nafte in do leta 2050 zmanjšati izpuste ogljika iz prometa za 60 % (v primerjavi z izpusti iz leta 1990) ter pri tem omogočati rast in ohranjati delovna mesta. 

EU je za ta namen rezervirala finančna sredstva. Natančneje, skoraj 20 % sredstev kohezijske politike EU (približno 70 milijard evrov za obdobje 2014–2020) bo predvidoma namenjenih podpori naložbam v promet. Več kot polovica tega zneska bo namenjena podpori prehoda v energetsko gospodaren brezogljični prometni sektor.

Voziti ali ne voziti?

Čeprav Evropejci v vseh državah članicah in starostnih skupinah radi uporabljajo najrazličnejša prevozna sredstva, so avtomobili najbolj priljubljena izbira. Po podatkih raziskave Evrobarometer o mobilnosti v mestih polovica Evropejcev vsak dan uporablja avtomobil v vlogi voznika ali potnika. Vendar se uporaba avtomobilov zelo razlikuje med državami EU: na Cipru recimo avtomobil vsak dan uporablja 80 % prebivalcev, na Madžarskem pa manj kot četrtina.

Vsakodnevna uporaba sredstev javnega prevoza je dokaj množična na Madžarskem in Češkem ter v Estoniji in Latviji. Na Cipru se tri četrtine anketirancev nikoli ne poslužuje javnega prevoza. Na Nizozemskem, Danskem in Finskem ljudje zelo veliko kolesarijo, in sicer kolo vsak dan uporablja 43, 30 oziroma 28 % anketirancev iz teh držav.

Ni presenetljivo, da v državah z visoko stopnjo vsakodnevne uporabe avtomobilov ljudje manj uporabljajo javni prevoz in kolesa. Niti ni presenetljivo, da so Evropejci v starostni skupini 15–24 let skupina, ki se z daleč največjo verjetnostjo poslužuje javnega prevoza vsaj enkrat dnevno.

Vprašanje je torej, kako spodbuditi Evropejce, da se bodo odločali za okolju prijaznejši način prevoza.

Prihodnost osebnih avtomobilov: v souporabi in na električni pogon?

Čistejša goriva in večja varčnost motorjev lahko do določene mere pomagata zmanjšati vpliv prometa na okolje in zdravje ljudi. EU in posamezne države že dolgo podpirajo raziskave s področja alternativnih goriv, kar je privedlo do občutnega zmanjšanja porabe goriva in drugih izboljšav pri motorjih. Vendar je treba oblikovati tudi skupne standarde in vzpostaviti obsežno infrastrukturo za oskrbo z gorivi, če želimo doseči, da se bodo ljudje množičneje odločali za uporabo okolju prijaznejših goriv. Kupci ali uporabniki avtomobilov raje izberejo vozilo na alternativno gorivo, kadar se lahko zanesejo, da bodo zlahka polnili svoje vozilo z elektriko ali dotakali gorivo, ne da bi se morali bati, da bodo ostali na cesti.

Da bi olajšali vzpostavljanje infrastrukture (npr. polnilne postaje po vsej Evropi) in sprejemanje skupnih tehničnih specifikacij (npr. enotna oblika vtičnic za polnjenje), je EU v svojem sporočilu Čista energija za promet oblikovala celovito strategijo za alternativna goriva, ki zajema vse načine prevoza.

Glede na razdaljo, ki jo mora prepluti, ima velika ladja povsem drugače potrebe po energiji kot majhen avtomobil na električni pogon, ki je zasnovan za kratke prevoze po mestnem središču. Zaradi te razlike je jasno, da je potrebna raznolika mešanica alternativnih goriv.

Po pričakovanjih bo razvoj trga alternativnih goriv, skupaj z naložbami v ustrezno infrastrukturo, poživil gospodarstvo in ustvaril nova delovna mesta. Po podatkih raziskave, ki jo je izvedla Evropska podnebna fundacija, bi ozelenitev avtomobilov v EU do leta 2025 ustvarila 700.000 dodatnih delovnih mest. Poleg tega bi lahko trg alternativnih goriv znatno zmanjšal odvisnost EU od nafte in s tem gospodarsko tveganje, povezano z nihanjem zalog.

Obnova obstoječih voznih parkov z novimi, manj potratnimi modeli bo dolgotrajna. Zaradi daljše življenjske dobe letal, vlakov in ladij bo njihova zamenjava dolgotrajnejša kot zamenjava avtomobilov in tovornjakov. Pri osebnih avtomobilih bi bila lahko souporaba vozil zanimiva alternativa modelu »eno gospodinjstvo – en avto«, zlasti za prebivalce mest, in bi tako pospešila obnovo voznega parka. S souporabo avtomobilov bi ljudje lahko prihranili denar, saj bi si stroške, povezane z lastništvom avtomobila (nakup, vzdrževanje, zavarovanje itd.), lahko delila skupina souporabnikov. Tako bi se zmanjšalo tudi število avtomobilov, parkiranih v mestih. Na avtomobil ne bi več smeli gledati kot na statusni simbol, za kar je veljal nekoč.  

Višji davki za načine prevoza, ki bolj onesnažujejo okolje?

Oblikovanje cen lahko še dodatno spodbudi ljudi, da se odločijo za okolju prijaznejši prevoz. Če se načine prevoza, ki bolj onesnažujejo okolje, bolj obremeni z davki, postanejo dražji, zato se povpraševanje po njih verjetno zmanjša. Nasprotno velja za okolju prijaznejše načine prevoza: z zmanjšanjem davkov bi lahko več ljudi pripravili do tega, da bi izbrali način prevoza, ki manj obremenjuje okolje. Več kot polovica Evropejcev je prepričana, da sta najprimernejša načina ureditve gibanja po mestih znižanje cen in izboljšanje sistemov javnega potniškega prevoza.

Gorivo za uporabo v cestnem prometu je v EU že močno obdavčeno v primerjavi z drugimi oblikami prevoza. Vendar so različne vrste goriva različno obdavčene, kar vpliva na sestavo voznega parka. Posledica nižjih davkov in drugih spodbud za dizelsko gorivo je denimo precejšnje povečanje števila prodanih vozil na dizelski pogon. Čeprav vozila na dizelski pogon načeloma pomagajo pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, sta posredno spodbujanje ljudi k njihovemu kupovanju in povečevanje njihove prodaje prispevala k onesnaževanju zraka v Evropi.

Subvencije in davčne olajšave so v prometnem sektorju pogost pojav. Nekatere so namenjene spodbujanju okolju prijaznejših oblik prevoza, kot denimo javnega prometa, posledica drugih (davčne olajšave za službena vozila ali neobdavčeno gorivo v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu) pa je večja uporaba avtomobilov in povečana poraba fosilnih goriv. Skupni vpliv takšnih ugodnosti je lahko pomemben. V Nemčiji, ki je največji evropski avtomobilski trg, so denimo leta 2014 približno 64 % novih avtomobilov registrirali kot službena vozila.

Precejšen obseg prodaje električnih avtomobilov na Nizozemskem in Norveškem je bil tesno povezan z vrsto spodbud, ki so jih ponudili morebitnim kupcem. Vendar se lahko potrošniki zlahka vrnejo na avtomobile z motorji z notranjim zgorevanjem, ko se takšne spodbude ukinejo. Na Nizozemskem so s 1. januarjem 2016 spremenili davčne stopnje za avtomobile z vtičnim hibridnim ali hibridnim pogonskim sistemom. Posledica tega ukrepa je bil takojšen in izrazit upad števila prodanih električnih avtomobilov. Podobne odzive potrošnikov so opazili tudi v drugih državah, denimo na Danskem.

Zaračunavanje uporabe infrastrukture

Zaračunavanje uporabe infrastrukture je še eno od orodij, ki uspešno vpliva na ceno prevoza in s tem na povpraševanje. V Evropi poznamo različne načine zaračunavanja uporabe cestne infrastrukture. Cestnino pogosto sestavlja cena za prevoženo razdaljo, vinjete pa omogočajo uporabo cestne infrastrukture v državi za določeno časovno obdobje.

Leta 2015 je 27 držav članic EU težkim vozilom (npr. tovornjakom in avtobusom) zaračunavalo takšno ali drugačno cestnino. Direktiva EU o evrovinjeti predvideva za takšna vozila uvedbo uporabnin za ceste. Regionalne in državne oblasti lahko izboljšajo zaračunavanje uporabnin za infrastrukturo s hitrejšim prehodom z vinjet na elektronsko cestninjenje. Širša in bolj sistematična uporaba poštenih in učinkovitih cestnin, temelječih na načelu »onesnaževalec plača«, bo usmerila uporabnike k izbiri bolj trajnostnih načinov prevoza.

Javna oblast ima ključno vlogo tudi pri zagotavljanju medsebojne povezanosti različnih prometnih sistemov (npr. železniški in letalski) in interoperabilnosti (npr. da ni treba kupovati vozovnic za vsak sistem posebej), pa tudi, da so cenovni signali med seboj usklajeni in dosledni. Prek sprejemanja predpisov in financiranja pa javna oblast pomaga oblikovati tudi prihodnji sistem mobilnosti. Lahko recimo zagotovi, da sta razogljičenje in prilagajanje podnebnim spremembam upoštevana pri vseh infrastrukturnih načrtih. Javna oblast lahko tudi olajša sodelovanje med različnimi deležniki, in sicer s spodbujanjem izmenjave znanja in inovativnih zamisli, pa tudi s pomočjo ponudnikom prometnih storitev pri pripravah na podnebne spremembe in pri delovanju v spremenjenih razmerah, ki jih te prinašajo. Boljša interoperabilnost med evropskimi železniškimi sistemi je lahko priložnost za preusmeritev večjih količin tovora na ta, tj. okolju prijaznejši način prevoza.

Promet je zapleten sektor z najrazličnejšimi javnimi in zasebnimi deležniki, kot so recimo ponudniki infrastrukture in storitev, proizvajalci vozil, regulatorji in, nazadnje, uporabniki. Mnogi deležniki imajo le delen pregled nad sistemom. Poleg tega terja promet številne drage in dolgotrajne naložbe v infrastrukturo, letala, vlake, ladje in drugo prometno opremo. Velik del teh naložb se krije iz javnih sredstev.

Razogljičenje prometnega sektorja bo vplivalo na vse Evropejce in na celotno gospodarstvo. Energetski sektor v EU se bo moral prilagoditi spremembam v povpraševanju. Povečana uporaba električnih vozil bo recimo povzročila večje potrebe po elektriki. Poleg tega bo razogljičevanje prometnega sektorja predvidoma vplivalo na sektor rafiniranja nafte, hkrati pa bo ustvarilo nove priložnosti na področju alternativnih goriv. Poveča lahko tudi konkurenčnost Evrope, saj bodo evropski proizvajalci dobili priložnost za razvoj in izvoz najnaprednejše prometne tehnologije.

Pametna in inovativna mobilnost

Del potreb po mobilnosti izvira iz življenjskega sloga in navad ljudi. Zaradi rasti dohodkov vse več Evropejcev službeno ali v prostem času potuje na različne konce sveta. Potovanje z letalom, ki je bilo še pred 50 leti nepozabno doživetje, ki so ga izkusili le redki, je postalo nekaj dokaj vsakdanjega. Enako velja za lastništvo avtomobilov, čeprav to pomeni, da so zasebni avtomobili večino časa neuporabljeni. Vzorci potrošnje se nenehno razvijajo in se bodo spreminjali tudi v prihodnje. Zaradi podnebnih sprememb se lahko v turistični ponudbi pojavijo nove počitniške destinacije, recimo Arktika. Lahko pa se odločimo tudi za kaj okolju prijaznejšega.

Inovativne rešitve lahko nadomestijo nekatere od teh vzorcev potrošnje, medtem ko še vedno omogočajo zadovoljevanje potreb po mobilnosti. Inovacije niso povezane le s konstrukcijo motorjev in energetsko učinkovitostjo, temveč zajemajo tudi nove poslovne in lastniške modele. V svetu, v katerem so potovanja organizirana do zadnje potankosti, lahko turistični ponudniki raziščejo možnosti, ki se odpirajo na področju ekoturizma (recimo organiziranje počitnic v Evropi za ljubitelje kolesarjenja in kampiranja).

Če je vzpostavljena mreža kolesarskih poti, se bodo ljudje laže odločali za prevoz na delo s kolesom, več pa bodo kolesarili tudi v prostem času. V nekaterih državah EU že vzpostavljajo kolesarske mreže, ki niso omejene le na mestna območja. V Nemčiji so pred nedavnim odprli prvi odsek bodoče 100-kilometrske kolesarske »avtoceste«, ki bo povezovala 10 mest in štiri univerze v Porurju. Ta kolesarska avtocesta bo povsem zaprta za motorni promet in bo večinoma speljana po trasah opuščenih železniških prog. Po nekaterih ocenah bo kolesarska avtocesta, ko bo dograjena, zmanjšala prometno obremenitev območja za 50.000 avtomobilov na dan.

Inovacije lahko tudi pomagajo izboljšati logistiko tovornega prometa in cestni promet na splošno. Številni tovornjaki med povratno vožnjo niso polno naloženi, zato bi lahko z izboljšanjem operativne logistike zmanjšali število »praznih voženj« in s tem tudi število tovornjakov na cestah. Samovozni tovornjaki so po Evropi že prevozili 2000 kilometrov. Morda bodo kmalu na cestah tudi samovozni avtomobili. Predvidoma bodo z boljšim uravnavanjem hitrosti zmanjšali porabo goriva. Lahko bodo tudi izboljšali mobilnost nekaterih družbenih skupin, denimo otrok in starejših. Lahko bi bili vzpostavljeni pametni prometni sistemi, s katerimi bi preprečevali nesreče ter zmanjšali porabo goriva in prometno gnečo.

 Pametna mobilnost, ki omogoča uporabo informacijske tehnologije in aplikacij ter pametno izdajanje računov, lahko poveže različne vrste prevoza (javni prevoz, souporabo avtomobilov, najemanje avtomobilov, uporabo taksijev in koles) in tako zadovolji potrebe ljudi po prevozu.

Inovacije in raziskave bodo zagotovo ena od gonilnih sil pri prehodu na pametnejšo in okolju prijaznejšo mobilnost. Kaj lahko torej pričakujemo v prihodnosti – tricikle na sončno energijo, jadra in sončne kolektorje na plovilih ali brezpilotna letala za prvo pomoč?