Gospodarstvo: gospodarno z viri, zeleno in krožno

Blaginje ni mogoče preprosto opredeliti ali izmeriti. Mnogi med nami bi kot dejavnike, ki pripomorejo k naši blaginji, navedli zdravje, družino in prijatelje, osebno varnost, življenje v prijetnem in zdravem okolju, zadovoljstvo na delovnem mestu ter dohodek, ki omogoča dober življenjski standard.

Čeprav so ekonomska vprašanja – biti zaposlen, imeti dostojne prihodke, delati v dobrih delovnih razmerah – pomemben del naše blaginje, se morda razlikujejo od posameznika do posameznika. Dejavniki, kot so varnost zaposlitve ali brezposelnost, so zlasti pomembni v obdobjih krize ter lahko vplivajo na moralo in blaginjo celotne družbe.

Jasno je, da potrebujemo dobro delujoče gospodarstvo, katero ne zagotavlja le blaga in storitev, ki jih potrebujemo, ampak tudi delovne mesta in prihodke, ki omogočajo določen življenjski standard.

Gospodarstvo je odvisno od okolja

Dobro delujoče gospodarstvo je med drugim odvisno od neprekinjenega toka naravnih virov in materialov, kot so les, voda, pridelki, ribe, energija in rudnine. Motnje v dobavi ključnih snovi lahko ustavijo od teh odvisne sektorje in podjetja prisilijo, da odpuščajo ljudi ali prenehajo zagotavljati blago in storitve.

Če tok ni prekinjen, pomeni, da lahko izkoriščamo toliko virov, kolikor želimo. Toda ali lahko to zares storimo? In če lahko, kako to vpliva na okolje? Kako lahko dejansko izkoriščamo vire, ne da bi škodovali okolju?

Kratek odgovor je, da že zdaj izkoriščamo preveč virov, več kot jih lahko naš planet proizvede ali obnovi v danem obdobju. Iz nekaterih študij je razvidno, da se je v zadnjih sto letih podvojila poraba snovi, medtem ko se je poraba primarne energije potrojila. Z drugimi besedami to pomeni, da vsak prebivalec porabi približno trikrat več energije in dvakrat več snovi kot naši predniki leta 1900. Poleg tega nas to zdaj počne več kot 7,2 milijarde – v primerjavi z 1,6 milijarde leta 1900.

Ta stopnja pridobivanja virov in način njihove rabe dejansko zmanjšujeta sposobnost planeta, da bi nas ohranil. Naj navedemo primer staležev rib. Čezmeren ribolov, onesnaženje in podnebne spremembe so močno prizadeli svetovne staleže rib. Številne obalne skupnosti, ki so bile prej odvisne od ribolova, so bile primorane vlagati v druge dejavnosti, kot je turizem. Tisti, ki gospodarstva niso uspeli diverzificirati, se sedaj spopadajo s težavami.

Naše gospodarske dejavnosti imajo dejansko številne okoljske in socialne posledice. Onesnaževanje okolja, zakisljevanje ekosistemov, zmanjševanje biotske raznovrstnosti in podnebne spremembe so okoljski problemi, ki resno ogrožajo našo blaginjo.

Prehod na zeleno in gospodarno rabo virov

Za ohranitev okolja in nadaljnje izkoriščanje prednosti, ki nam jih zagotavlja, moramo zmanjšati količino snovi, ki jih pridobivamo. V ta namen je treba spremeniti način proizvodnje blaga in opravljanja storitev ter porabe materialnih virov. Skratka, gospodarstvo moramo napraviti okolju prijazno.

Čeprav ima izraz več definicij, se „zeleno gospodarstvo" na splošno nanaša na gospodarstvo, v katerem se vse odločitve glede proizvodnje in porabe sprejemajo ob upoštevanju blaginje družbe in celovite higiene okolja. Bolj strokovno povedano, to je gospodarstvo, v katerem družba gospodarno ravna z viri, spodbuja blaginjo ljudi v vključujoči družbi in ohranja naravne sisteme, ki nas preživljajo.

Evropska unija je že sprejela strateške cilje in konkretne programe ukrepov za zagotavljanje večje vzdržnosti gospodarstva. Cilj strategije Evropa 2020 je zagotovitev rasti, ki je pametna, trajnostna in družbeno vključujoča. Usmerjena je v zaposlovanje, izobraževanje in raziskave ter v doseganje nizkoogljične družbe s podnebnimi in energetskimi cilji.

Strategija opredeljuje vodilne pobude za doseganje teh ciljev. Vodilna pobuda „Evropa, gospodarna z viri" ima osrednjo vlogo pri politiki Evropske unije na tem področju. Sprejet je bil tudi niz zakonodajnih svežnjev za izvajanje teh ciljev.

Toda kaj moramo storiti, da bo gospodarstvo Evropske unije postalo gospodarno z viri? Na kratko, proizvajati in trošiti moramo tako, da čim bolje izrabimo vse vključene vire. V ta namen je treba vzpostaviti sisteme proizvodnje, ki ustvarjajo vse manjše količine odpadkov, ali ki proizvajajo več z manjšim vložkom.

(c) Stipe Surac / EEA Waste•smART

Upoštevanje celotnih sistemov, ne sektorjev

Prav tako moramo upoštevati celotne sisteme in ne sektorje. Sistem obsega vse procese in infrastrukture, ki obstajajo v povezavi z virom ali dejavnostjo, pomembno za človekove dejavnosti. Energetski sistem, na primer, vključuje vrste energije, ki jih uporabljamo (premog, veter, sončna energija, nafta, zemeljski plin itd.), kako to energijo pridobivamo ali ustvarjamo (vetrne turbine, naftne vrtine, plin iz skrilavcev itd.), kje jo uporabljamo (industrija, prevoz, ogrevanje domov itd.) in kako jo distribuiramo. Obravnava tudi druga vprašanja, kot so zemljišča in vodni viri, na katere vplivata raba in proizvodnja energije.

Materiali noter, proizvodi in ostanki ven

Za proizvodnjo blaga ali izvajanje storitve potrebujemo surovine. Kmetje na primer za pridelavo poljščin poleg svojega dela potrebujejo zemljo, semena, vodo, sonce (energijo), orodja, v sodobnem kmetijstvu pa še gnojila in pesticide ter razvitejša orodja. Enako bolj ali manj velja za sodobno proizvodnjo. Za proizvodnjo elektronskih naprav še vedno potrebujemo delovno silo, kakor tudi energijo, vodo, zemljo, rudnine, kovine, steklo, plastiko, redke zemljine, raziskave itd.

Večina snovi, ki jih uporabljamo v proizvodnji v Evropski uniji, je tudi pridobljenih v Evropski uniji. Leta 2011 je bilo kot surovina uporabljenih 15,6 tone snovi na prebivalca, od tega je bilo 12,4 tone snovi pridobljenih v Evropski uniji, preostalih 3,2 tone pa uvoženih.

Majhen delež teh vhodnih surovin se je izvozil. Ostanek (14,6 tone na prebivalca) se je porabil v Evropski uniji. Poraba snovi se znatno razlikuje od države do države. Finci na primer porabijo več kot 30 ton snovi na prebivalca, medtem ko so leta 2011 Maltežani porabili 5 ton snovi na prebivalca.

V zadnjem desetletju je gospodarstvo Evropske unije ustvarilo več „dodane vrednosti" v smislu bruto družbenega proizvoda za vsako porabljeno enoto snovi (rudnine, kovine itd.). Z enako količino kovin je gospodarstvo proizvedlo mobilne telefone ali prenosnike, ki so bili bolj „dragoceni" (preprosteje rečeno, bili so „vredni več") kot njihovi predhodniki. Ta pojav imenujemo produktivnost virov. V Evropski uniji se je produktivnost virov zvišala za približno 20 %: z 1,34 EUR na 1,60 EUR na kg snovi med letoma 2000 in 2011. Gospodarska rast v tem obdobju je znašala 16,5 %.

Nekatere evropske države imajo razmeroma visoko produktivnost virov. Leta 2011 so Švica, Združeno kraljestvo in Luksemburg ustvarili več kot 3 EUR dodane vrednosti na kilogram snovi, Bolgarija, Romunija in Latvija pa manj kot 0,5 EUR dodane vrednosti na kilogram. Produktivnost snovi je tesno povezana z gospodarsko strukturo zadevne države. Močna storitveni sektor in sektor tehnologije za upravljanje znanja ter visoke stopnje recikliranja navadno spodbujajo produktivnost snovi.

Krožno gospodarstvo

Pri sedanjih postopkih proizvodnje in porabe ne nastajajo samo blago in storitve. Proizvajajo se tudi ostanki. Ti so lahko v obliki onesnaževal, ki se izpuščajo v okolje, neuporabljenih delov materiala (les ali kovina) ali hrane, ki se zaradi kakršnega koli razloga ne porabi.

Enako velja za proizvode ob koncu njihovega roka uporabe. Nekatere je mogoče delno reciklirati ali ponovno uporabiti, nekateri pa končajo na smetiščih, odlagališčih ali v sežigalnici. Ker so se za to blago in te storitve uporabljali viri, kateri koli del, ki se ne uporabi, to dejansko pomeni možno gospodarsko izgubo in okoljski problem.

Evropejci so leta 2010 v povprečju ustvarili približno 4,5 tone odpadkov na prebivalca. Približno polovica te količine se vrne v proizvodni proces.

Izraz „krožno gospodarstvo" pomeni sistem proizvodnje in porabe, v katerem nastane čim manj izgub. V idealnem svetu bi bilo mogoče skoraj vse ponovno uporabiti, reciklirati ali pridobiti z namenom proizvodnje drugih izdelkov. Preoblikovanje proizvodov in proizvodnih procesov lahko pomaga zmanjšati izgube na najmanjšo možno mero in neporabljeni delež spremeniti v vir.

Ljudje in poslovne zamisli

Potrošnik in proizvajalec sta enako pomembna igralca pri našem prehodu na okolju prijazno gospodarstvo. Namen proizvodnega procesa je zagotavljati tisto, česar si potrošniki želijo. Toda, ali želimo posedovati več potrošniških izdelkov ali želimo le storitve, ki jih proizvodi zagotavljajo?

Vse več podjetij uvaja poslovne pristope, imenovane „sodelovalna potrošnja". To potrošnikom omogoča, da zadovoljijo svoje potrebe glede sistemov najema, produktno storitvenih sistemov in dogovorov o delitvi namesto o nakupih. Za to bo morda potreben nov način razmišljanja o trženju in oblikovanju izdelkov – z manjšo usmerjenostjo v prodajo in z večjim poudarkom na izdelavi trajnih proizvodov, ki jih je mogoče popravljati.

Z uporabo interneta in družbenih medijev je te proizvode sodelovalne potrošnje mogoče lažje najti in uporabljati. In ni jih treba omejiti le na izposojanje orodja od sosedov, souporabo avtomobilov ali najem elektronskih naprav. V nekaterih državah Evropske unije obstajajo tudi „knjigarne oblačil", kjer si uporabniki lahko izposodijo oblačila.

Vsi ukrepi, s katerimi se zmanjšata stopnja novega pridobivanja snovi in količina odpadkov, vključno s povečevanjem produktivnosti virov, recikliranjem in ponovno uporabo, zmanjšujejo pritiske na okolje in krepijo sposobnost ekosistemov, ki nas preživljajo. Čim bolj zdravo bo naše okolje, tem boljši bo naš položaj in tem bolj zdravi bomo.