Izboljšajmo naše znanje o zraku

Merilnih postaj za merjenje zraka, postavljenih ob prometnih cestah v mestnih območjih ali v javnih parkih, pogosto sploh ne opazimo. Toda te na videz dolgočasne škatle vsebujejo opremo, ki redno jemlje vzorce zraka na svoji lokaciji, izvaja natančne meritve koncentracij glavnih onesnaževal zraka, kot sta ozon in delci, ter te podatke samodejno zapisuje v podatkovno zbirko. Pogosto so ti podatki elektronsko dostopni že nekaj minut po vzorčenju.

Spremljanje in nadzorovanje zraka v Evropi

Z glavnimi onesnaževali zraka se ukvarjajo evropski in nacionalni zakoni. Za ta onesnaževala so bile po Evropi postavljene široke mreže za spremljanje, ki preverjajo, ali je kakovost zraka na različnih krajih skladna z različnimi zakonskimi standardi in zdravstvenimi smernicami. Te merilne postaje zapisujejo in prenašajo meritve, ki se opravljajo v različnih časovnih intervalih, in to za številna onesnaževala zraka, med njimi za žveplov dioksid, dušikov dioksid, svinec, ozon, delce, ogljikov dioksid, benzen, hlapne organske spojine in policiklične aromatske ogljikovodike.

Evropska agencija za okolje v podatkovni zbirki o kakovosti zraka AirBase združuje meritve kakovosti zraka za več kot 7 500 merilnih postaj po Evropi. V zbirki AirBase so shranjeni tudi podatki o kakovosti zraka iz prejšnjih let (zgodovinski podatki).

Nekatere merilne postaje merijo in zapisujejo najnovejše podatke z zelo majhnim zamikom (podatki v skoraj realnem času). V letu 2010 je skoraj 2 000 postaj opravljalo neprekinjene meritve ozona v prizemnih plasteh in podatke sporočalo vsako uro. Take meritve, ki potekajo v skoraj realnem času, se lahko uporabljajo za sisteme obveščanja in opozarjanja ob resnih primerih onesnaženja.

V zadnjem desetletju se je število merilnih mest v Evropi močno povečalo, zlasti tistih, ki merijo nekatera glavna onesnaževala. Leta 2001 je meritve dušikovega dioksida opravljajo nekaj več kot 200 postaj, medtem, ko jih je bilo leta 2010 v 37 evropskih državah že blizu 3 300. V istem obdobju se je število postaj, ki so merile PM10, skoraj potrojilo na končnih 3 000 postaj v 38 državah.

Z rastjo mreže za spremljanje kakovosti zraka se izboljšuje naše poznavanje in razumevanje kakovosti zraka v Evropi. Ker je postavitev nove merilne naprave z visokotehnološko opremo precej draga, del našega znanja prihaja iz drugih virov, kot so na primer satelitski posnetki, ocene izpustov iz večjih industrijskih obratov, modelov kakovosti zraka in poglobljenih študij.

Približno 28 000 industrijskih obratov v 32 evropskih državah pošilja podatke v vseevropski register onesnaževal E-PRTR o tem, koliko različnih onesnaževal sproščajo v vodo, zemljo ali zrak. Vsi ti podatki so elektronsko dostopni za javnost in tudi za odločevalce.

(c) Artens|Shutterstock

Zbiranje in dostop do podatkov o kakovosti zraka

Zbiranje podatkov iz različnih virov pomeni izziv. Meritve na merilnih postajah so odvisne od lokacije in časa. Posebno vlogo pri meritvah onesnaževal imajo tudi vremenski vzorci, krajinske značilnosti, čas dneva ali leta in razdalja od vira izpustov. V nekaterih primerih, kot na primer pri obcestnih merilnih postajah, lahko na meritve vpliva tudi razdalja od ceste.

Poleg tega se za spremljanje in meritve istega onesnaževala uporabljajo različne metode. Vplivajo pa tudi drugi dejavniki. Povečanje obsega prometa ali obvozi povzročijo drugačne meritve, kot so bile na isti cesti izmerjene leto prej.

Ocena kakovosti zraka nekega območja brez merilnih postaj je odvisna od modeliranja ali kombinacije modeliranja in meritev, vključno s satelitskimi opazovanji. Modeliranje kakovosti zraka pogosto spremljajo negotovosti, saj modeli ne morejo posnemati vseh zapletenih dejavnikov v povezavi z nastankom, razpršitvijo in odlaganjem onesnaževal.

Ta negotovost je še toliko večja, ko je treba oceniti, kakšne učinke na zdravje ima izpostavljenost onesnaževalom na določenem kraju. Merilne postaje navadno merijo maso delcev na količino zraka, ne pa nujno tudi kemijske sestave delcev. Z izpusti iz avtomobilskih izpušnih plinov se črni ogljik, ki vsebuje delce, sprošča neposredno v zrak, sproščajo pa se tudi plini, na primer dušikov dioksid. Da lahko ugotovimo, kakšni bodo učinki na javno zdravje, moramo natančno poznati mešanico v zraku.

Tehnologija nam pomaga poglobiti znanje o zraku, ki ga dihamo. To je nepogrešljiv del postopka spremljanja in poročanja. Razvoj informacijske tehnologije je v zadnjih nekaj letih raziskovalcem in snovalcem politik omogočil, da ogromno število podatkov obdelajo le v nekaj sekundah. Številni javni organi javnosti omogočajo dostop do teh podatkov na spletnih straneh, kot na primer v Madridu, ali prek neodvisnih združenj, kot je Airparif za Pariz in širšo regijo Ile-de-France.

Evropska agencija za okolje, EEA vzdržuje portale z javnimi informacijami o kakovosti in onesnaženosti zraka. Zgodovinske podatke o kakovosti zraka, shranjene v zbirki AirBase, lahko pregledujemo na zemljevidu, filtrirano glede na onesnaževalo ali leto, lahko pa jih tudi prenesemo v svoj računalnik.

Podatki v skoraj realnem času (kadar so na razpolago) o glavnih onesnaževalih, kot so PM10, ozon, dušikov dioksid in žveplov dioksid, so dostopni prek portala Eye on Earth AirWatch. Uporabniki lahko v pregledovalno orodje dodajo tudi osebne ocene in opazovanja.

Analiza višje kakovosti

Tehnologija ne omogoča samo obdelave večjih količin podatkov, temveč pomaga tudi izboljšati kakovost in natančnost naših analiz. Dandanes lahko sočasno opravljamo analize podatkov o vremenu, infrastrukturi cestnega prometa, gostotiposeljenosti in izpustov onesnaževal iz določenih industrijskih obratov, vključno z meritvami z merilnih postaj in rezultati modelov kakovosti zraka. Za nekatera območja lahko primerjamo prezgodnje smrti zaradi obolenj srca in ožilja ali dihal s podatki o kakovosti zraka. Večino teh spremenljivk lahko izrišemo na karto Evrope in sestavimo natančnejše modele.

Raziskave zraka niso omejene le na zgoraj navedene dejavnike. „Raziskovalna skupnost preučuje tudi, kako različni ukrepi vplivajo na onesnaženost zraka,“ pravi Marie-Eve Héroux z Urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo. „Obstaja zelo širok razpon posegov; ti vključujejo ureditvene ukrepe, spremembe vzorcev in virov porabe energije, spremembe v vrstah prevoza in spremembe vedenja ljudi.“

Hérouxjeva dodaja: „Vse to je bilo raziskano in zaključki so jasni: obstajajo ukrepi, s katerimi lahko zmanjšamo količino onesnaženja, predvsem onesnaženja z delci. To kaže, kako lahko dejansko zmanjšamo smrtnost zaradi onesnaženosti zraka.“

Boljše razumevanje učinkov onesnaževal zraka na zdravje in okolje vstopa tudi v politični proces. Ugotavljajo se nove vrste onesnaževal, viri onesnaženosti in možni ukrepi za boj proti onesnaževanju, to pa se nato vključuje v zakonodajo. To lahko pomeni potrebo po spremljanju in nadzoru novih onesnaževal. Zbrani podatki pripomorejo k razširitvi našega znanja.

Čeprav so leta 2004 v Evropi obstajale meritve hlapnih organskih spojin, kovin in policikličnih aromatskih ogljikovodikov na lokalni in nacionalni ravni, pa nobena merilna postaja podatkov ni poročala neposredno v zbirko AirBase. Leta 2010 je bilo takih postaj več kot 450, 750 oziroma 550.

(c) Bianca Tabacaru, ImaginAIR/EEA

Slika se izostri

Zakonodaja o zraku navadno cilje postavlja tako, da so ti doseženi v določenem časovnem roku. Predvideva tudi načine za spremljanje napredka in preverjanje, ali so bili cilji doseženi v pričakovanem roku.

Za cilje politik, ki so bili postavljeni pred desetletjem, lahko nastaneta dve različni sliki, in to odvisno od orodij, ki jih uporabljamo. Evropska agencija za okolje, EEA je preučila Direktivo o nacionalnih zgornjih mejah izpustov iz leta 2001, katere cilj je omejiti izpuste štirih onesnaževal zraka do leta 2010, ter ocenila, ali so bili cilji v zvezi z evtrofikacijo in zakisovanjem, določeni v Direktivi, doseženi.

Glede na znanje, ki smo ga imeli ob sprejemanju te Direktive, je kazalo, da je bil cilj v zvezi z evtrofikacijo dosežen, nevarnost zakisovanja pa močno zmanjšana. Toda glede na trenutne ugotovitve in ob uporabi novejših orodij ta slika ni tako rožnata. Evtrofikacija, ki jo povzroča onesnaženost zraka, ostaja velika okoljska težava, obstaja pa tudi več območij, na katerih cilj v povezavi z zakisovanjem ni bil dosežen.

Letos bo Evropska unija pregledala svojo politiko do zraka in postavila nove cilje in časovne okvire do leta 2020 ali dlje. Evropa bo vzporedno z razvojem politike o zraku še naprej vlagala v znanje.

Več informacij

• Zbirka AirBase
• Tehnično poročilo agencije EEA 14/2012 - Ocena napredka v okviru Direktive o nacionalnih zgornjih mejah izpustov EU
• Program sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje preko meja v Evropi (EMEP) v okviru konvencije LRTAP UNECE