Odpadki na Grenlandiji

„Življenje v Nuuku ni dosti drugačno kot v katerem koli srednje velikem mestu in je podobno mestom, ki jih najdete na Danskem. Vrste trgovin in objektov so enake. V Nuuku živi okrog 15 000 ljudi. V mestu se na splošno uporabljata grenlandščina in danščina, v manjših naseljih pa se govori skoraj samo grenlandsko.

Tu živim od leta 1999 in mislim, da ljudje uporabljajo podobne vrste izdelkov kot drugje po svetu, na primer osebne računalnike in mobilne telefone. Menim tudi, da se ljudje vse bolj zavedajo vprašanja odpadkov.“

Zakaj je problem Grenlandije z odpadki edinstven?

„Na Grenlandiji živi okrog 55 000 ljudi in ti proizvajajo odpadke prav tako kot drugod po svetu. Z več vidikov je grenlandski „problem“ odpadkov precej običajen. Grenlandska podjetja in gospodinjstva proizvajajo različne vrste odpadkov, z njimi pa je treba ravnati tako, da ne škodujemo okolju.

Z drugih vidikov je grenlandski problem odpadkov edinstven zaradi velikosti Grenlandije ali natančneje zaradi njenih raztresenih naselij. Obstaja šest razmeroma velikih mest, enajst manjših in okrog šestdeset naselij s 30 do 300 prebivalci, ki so razpršena vzdolž obale. Večina prebivalcev živi na zahodni obali, vendar so majhna naselja in mesta tudi na vzhodni.

Samo šest mest ima sežigalnice, kar ni dovolj, da bi dosegli okoljsko zadostno ravnanje z gorljivimi odpadki. Na Grenlandiji ni cest, ki bi povezovale mesta in naselja, kar pomeni, da odpadkov ni enostavno voziti v sežigalnice. Blago se prevaža predvsem po morju.

Za zdaj imamo le približno oceno količine komunalnih odpadkov, ki se proizvede na Grenlandiji, in menimo, da se povečuje. Polovica naselij ima naprave, ki bi jih imenoval peči za sežiganje, preostala naselja sežigajo odpadke na prostem ali imajo odlagališča.

Mislim, da imajo vsi problemi z odpadki nekatere skupne značilnosti, a je kljub temu vsak zase edinstven. Odpadki so lokalni problem s širšimi posledicami. Rešitve morajo upoštevati to dvojnost.“

Kako je z nevarnimi in elektronskimi odpadki?

„Obrati v največjih mestih razstavljajo elektronske odpadke in ravnajo z nevarnimi odpadki, ki jih skladiščijo na mestu samem, dokler jih z ladjo ne pošljejo na Dansko. Grenlandija uvaža mnogo vrst izdelkov, tudi hrano, oblačila in avtomobile, ki prispejo z ladjami, večinoma iz Aalborga. Nevarni in elektronski odpadki se nato natovorijo na ladje, ki se vračajo na Dansko.“

V zadnjih letih so rudarske večnacionalne družbe začele iskati neizkoriščene rezerve nafte ali rudnin. Kaj se zgodi z odpadki iz rudarstva?

„Grenlandija ima politiko enih vrat, kar rudarskim družbam omogoča, da dobijo vsa potrebna dovoljenja pri istem javnem organu. To pomeni, da vloge, ki obsegajo vse vidike njihovega delovanja, vključno z odpadki, predložijo uradu za rudnine in nafto.

Skoraj vse njihove dejavnosti potekajo zunaj mest in naselij. Za gorljive odpadke se lahko družbe z lokalnimi občinami dogovorijo o uporabi sežigalnic. To dodatno povpraševanje po sežiganju pomeni dodaten pritisk na lokalne sežigalnice.“

Kako se lotevate tega problema?

„Ena od možnosti, o kateri prav zdaj razpravljamo, obsega gradnjo regionalnih sežigalnic in prevoz odpadkov. Jasno je, da ne moremo zgraditi čistilne naprave v vsakem mestu. Preučujemo tudi možnosti za proizvodnjo toplote — ogrevanje gospodinjstev s sežiganjem odpadkov.

V manjših mestih začenjamo postavljati obrate za razstavljanje elektronskih odpadkov in ravnanje z nevarnimi odpadki. Za manjša naselja nameščamo zabojnike za elektronske in nevarne odpadke, ki se nato odpeljejo v zmogljivosti v mestih.

Trenutno izvajamo dva pilotska projekta za prevažanje gorljivih odpadkov v mesta s sežigalnicami.

Grenlandska vlada ima nacionalni načrt za ravnanje z odpadki in dejavnost, ki sem jo ravnokar omenil, je del tega načrta.“

Dodatne informacije

• Multimedijsko središče EEA: film Misija Grenlandija — za čistejšo prihodnost (Mission Greenland — For a cleaner future)