Evropsko stališče o trajnostnem razvoju

Kateri je največji izziv za okolje? Kako se ga lahko lotimo?

„Največji izziv je čezmerno izkoriščanje naravnih virov. Človekova potrošnja presega naravne meje našega planeta. Naš način življenja oziroma, natančneje, način upravljanja gospodarstva, preprosto ni trajnosten.

V nekaj desetletjih bo svetovno prebivalstvo doseglo devet milijard in potrebovalo 70 odstotkov več hrane. Zato je drugi izziv poiskati načine za prehranjevanje naraščajočega števila prebivalcev, pri čemer se že srečujemo s pomanjkanjem mnogih virov.

Za obravnavo teh izzivov moramo prilagoditi temelje gospodarstva. Naša gospodarstva na primer velikemu številu koristi, ki jih dobivamo brezplačno, ne pripisujejo gospodarske vrednosti. Vrednost gozda se upošteva, ko se spremeni v les, in ne takrat, ko ostane nedotaknjen. Vrednost naravnih virov bi se morala nekako odražati v gospodarstvu.“

Ali res lahko spremenimo temelje gospodarstva?

„Delujemo v tem smislu. Mislim, da bomo zelo kmalu našli načine za vključevanje celotne vrednosti naravnih virov v gospodarstvo.

Še bolj pomembno pa je, da trije dejavniki silijo industrijo, da postane dosti bolj gospodarna z viri. Prvi dejavnik je pomanjkanje virov. Dejansko smo priča dogajanju, ki ga imenujem „zelena industrijska revolucija“. Pomanjkanje virov sili podjetja k uvajanju procesov predelave in ponovne uporabe virov ali iskanju drugih načinov za njihovo učinkovito rabo.

Drugi dejavnik je pritisk potrošnikov. Oglejte si oglase. Veliki avtomobilski proizvajalci ne govorijo več o hitrosti, temveč o okoljski učinkovitosti. Ljudje se tudi dosti bolj zavedajo podobe podjetja, v katerem delajo.

Tretji dejavnik je zakonodaja. Okoljsko zakonodajo moramo nenehno izboljševati, ker vsega ni mogoče doseči s pritiski trga, pomanjkanjem virov in pritiskom potrošnikov.“

Kateri je najpomembnejši dejavnik, ki določa potrošniške izbire?

„To je prav gotovo cena. Za velik delež družbe je izbira, ki bi temeljila na katerem koli drugem razlogu kot ceni, razkošje. Kljub temu je možno izbirati za potrošnjo sezonske in lokalne živilske izdelke ali sveže izdelke, ki so pogosto celo cenejši. To so nedvomno koristi zdravju posameznikov in celotne družbe.

Izbira bolj trajnostne možnosti je odvisna od infrastrukture in tudi od ozaveščenosti ljudi o njihovem vplivu na okolje. Če ni javne prometne infrastrukture, ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje prenehali voziti na delo s svojimi avtomobili.

Ali če pri zakonodaji ne moremo razložiti vrednosti določenih pravil ali zakonov, jih skoraj gotovo ne moremo izvrševati. Vključiti moramo ljudi in jih prepričati.

Pogosto je treba zato prevesti znanstveni jezik v vsakdanjo govorico, ne le za državljane, temveč tudi za oblikovalce politik.“

Kaj bi zagotovilo „uspešnost“ konference Rio+20?

„Potrebujemo konkretne rezultate, na primer sporazum o novem institucionalnem okviru ali posebnih ciljih glede zelenega gospodarstva. Vendar lahko ima konferenca velik vpliv tudi brez konkretnih rezultatov.

Zelo podpiram oblikovanje mednarodnega sodišča za okoljski kriminal ali institucionalni okvir, ki bi preprečeval vrsto mrtvih točk, na kakršne smo naleteli v nedavnih krogih pogajanj o okolju.

Ne glede na napredek pri ustanavljanju takšnih institucij, je velik korak že dejstvo, da razpravljamo in poskušamo najti skupne rešitve. Do pred kratkim so svetovna pogajanja o okolju delila svet na dva dela: razvite države in države v razvoju.

Prepričan sem, da se odmikamo od tega dvopolnega pristopa. Zaradi večje gospodarske odvisnosti od naravnih virov bodo številne države v razvoju med prvimi, ki jih bo prizadelo svetovno pomanjkanje virov. Če konferenca v Riu mnoge med njimi prepriča, da uvedejo bolj trajnostne postopke, menim, da bo to velik uspeh.“

Ali lahko Evropa v tem okviru pomaga razvijajočemu se svetu?

„Koncept zelenega gospodarstva se ne tiče le razvitih držav, temveč je dejansko zazrt daleč v prihodnost. Številne države v razvoju zdaj prodajajo svoje naravne vire po zelo nizkih cenah. Kratkoročni obeti so vabljivi, vendar lahko pomenijo tudi, da države razprodajajo bodoče blagostanje in rast.

Vendar menim, da se to spreminja. Vlade postajajo bolj zaskrbljene zaradi dolgoročnih poledic izvoza virov. V mnogih državah v razvoju je tudi industrija začela vlagati v trajnostni razvoj. Srečujejo se s pomanjkanjem virov, tako kakor njihovi sogovorniki v razvitem svetu. To je zelo pomemben finančni izziv za podjetja po vsem svetu.

Menim, da bi lahko pomagali z odpiranjem svojih kmetijskih trgov in omogočili tem državam ustvarjanje večje dodane vrednosti. Zdaj tuje družbe prihajajo in izkoriščajo vire, lokalni ljudje pa h gospodarjenju le malo prispevajo.

Na splošno je ključnega pomena kmetijstvo. Če pogledamo v prihodnost na izzive, ki so povezani s svetovno proizvodnjo hrane, je jasno, da potrebujemo več hrane, to pa zahteva povečanje učinkovitosti proizvodnje v državah v razvoju. Povečanje kmetijskega proizvoda v državah v razvoju bi zmanjšalo tudi njihov uvoz hrane.“

Kaj pomeni „živeti trajnostno“ za vas kot evropskega državljana?

„Pomeni vrsto majhnih stvari, kot je obleči jopico namesto povečati ogrevanje, uporabiti javni prevoz namesto voziti, in ne leteti, če to ni nujno. Pomeni tudi poučiti svoje otroke in druge ljudi o konceptu trajnostnega razvoja ter njegovih vplivih na vsakdanje izbire.

Glede na svoj položaj ne morem reči, da se je vedno mogoče izogniti letenju. Toda zato si moramo prizadevati, da postanejo letenje in vsi naši netrajnostni vzorci potrošnje čim bolj trajnostni. To je izziv zelenega gospodarstva.“