Življenje v potrošniški družbi

Carlos Sánchez se je rodil leta 1989, ko je na širšem območju prestolnice Madrid živelo skoraj pet milijonov ljudi. Carlosova družina je živela v dvosobnem stanovanju v središču mesta, avtomobila niso imeli, imeli pa so televizijski sprejemnik.

Takrat Carlosova družina ni bila edina španska družina brez avtomobila. Leta 1992, šest let po pridružitvi Evropski uniji, je število osebnih avtomobilov v Španiji naraslo na 332 avtomobilov na 1 000 prebivalcev. Skoraj dve desetletji pozneje je imelo avtomobile 480 od tisoč Špancev, kar nekoliko presega povprečje Evropske unije.

Ko je bil Carlos star pet let, je družina Sánchez kupila sosednje stanovanje in ga združila s svojim. Ko je bil star osem let, je kupila svoj prvi avtomobil, vendar je bil rabljen.

Starajoče se družbe

Niso se spremenili le načini prevoza, spremenila se je tudi naša družba. Po podatkih za zadnjih dvajset let se število rojenih otrok na žensko v EU, z nekaj izjemami, ni dosti spremenilo. Španske ženske so imela leta 1992 v povprečju 1,32 otroka, leta 2010 se je številka nekoliko povečala, na 1,39 — kar je precej nižje od splošno sprejete ravni reprodukcije, ki znaša 2,1 otroka na žensko. Leta 2009 je bila v EU-27 skupna stopnja rodnosti okrog 1,5.

Število prebivalcev v EU kljub temu narašča, predvsem zaradi priseljevanja. Živimo dlje in bolje. Leta 2006 je pričakovana življenjska doba ob rojstvu znašala 76 let za moške in 82 za ženske. Konec oktobra 2011 je svetovno prebivalstvo doseglo 7 milijard. Kljub zmanjšanju stopnje rodnosti v zadnjih dvajsetih letih bo svetovno prebivalstvo predvidoma še naprej naraščalo, dokler se ne bo leta 2100 ustalilo pri okrog 10 milijardah.

Narašča tudi stopnja urbanizacije. Danes živi v urbanih območjih več kot polovica svetovnega prebivalstva. V EU živi v urbanih območjih okrog tri četrtine vseh njenih prebivalcev. Vplivi so očitni v številnih evropskih mestih, tudi v Madridu. Leta 2011 je število prebivalcev v njegovem širšem območju doseglo 6,3 milijona.

Hrano pridelujemo s petrokemijskimi gnojili in pesticidi. Večina naših gradbenih materialov (cement, umetne snovi in podobno) je izdelanih na osnovi fosilnih goriv, prav tako kot večina naših farmacevtskih izdelkov. Naša oblačila so večinoma izdelana iz petrokemijskih sintetičnih vlaken. Tudi prevoz, električna energija, toplota in svetloba so odvisni od fosilnih goriv. Celotno civilizacijo smo zgradili na izkopanih usedlinah iz karbonske dobe.
... prihodnje generacije, ki bodo živele čez petdeset tisoč let, ... nas bodo verjetno označile za ljudi iz dobe fosilnih goriv, to obdobje pa kot obdobje ogljika, tako kot mi imenujemo pretekla obdobja bronasta in železna doba.

Jeremy Rifkin, predsednik fundacije za gospodarska gibanja in svetovalec Evropske unije. Izvleček iz njegove knjige „Tretja industrijska revolucija“ (The Third Industrial Revolution).

Rast vsepovsod

V preteklih dvajsetih letih je Španija, podobno kot mnoge druge evropske države, izkusila stalno gospodarsko rast, povečevanje prihodkov in do nedavnega tudi stanje, ki je bilo videti kot resnična rešitev problema brezposelnosti v Španiji. Gospodarski napredek so spodbujala lahko dostopna posojila (javna in zasebna), obilje surovin ter pritok priseljencev iz Srednje in Južne Amerike ter Afrike.

Ko se je Carlos rodil, razen nekaj medsebojno povezanih informacijskih omrežij, interneta (kot ga poznamo danes) ni bilo. Mobilni telefoni so bili redki, okorni za prenašanje, večina ljudi pa si jih ni mogla privoščiti. O spletnih komunikacijah ali socialnih omrežjih še ni bilo govora. Za številne skupnosti na planetu je „tehnologija“ pomenila zanesljivo oskrbo z električno energijo. Telefon je bil drag in ne vedno dosegljiv. Počitnice v tujini so bile namenjene le privilegirani manjšini.

Kljub več padcem rasti v zadnjih dvajsetih letih se je gospodarstvo Evropske unije povečalo za 40 %, pri tem so države, ki so se Evropski uniji pridružile v letih 2004 in 2007, dosegle nekoliko višja povprečja. V Španiji je bil zlasti pomemben dejavnik razvoja gradbeništvo v povezavi s turizmom. Tudi v drugih Evropskih državah so gospodarsko rast spodbujale storitve in proizvodnja.

Danes Carlos živi s svojimi starši na istem naslovu. Vsak ima avtomobil in mobilni telefon. Po evropskih standardih življenjski slog družine Sánchez ni neobičajen.

Večji svetovni odtis

Evropski vpliv na okolje se je povečeval vzporedno z gospodarsko rastjo v Evropi in svetu. K spodbujanju blaginje v Evropi in državah v razvoju, pa tudi k širjenju vplivov na okolje naših dejavnosti je pripomogla trgovina.

Leta 2008 je bila masa snovi, ki jo je Evropska unija uvozila, šestkrat večja od mase izvoženih snovi. Razlika gre skoraj v celoti na račun visokih stopenj uvoza goriva in rudarskih izdelkov.

Politika deluje, če je dobro načrtovana in izvajana

Prepoznavanje nujnosti obravnave okoljskih problemov v svetu je začelo naraščati precej pred Svetovnim vrhom o trajnostnem razvoju v Riu leta 1992. Okoljska zakonodaja EU sega v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, izkušnje do sedaj pa so pokazale, da se ta izplača, če se učinkovito izvaja.

Direktiva EU o pticah (1979) in direktiva o habitatih (1992), na primer, zagotavljata zakonsko okolje za zavarovana območja Evrope. Evropska unija je določila več kot 17 % svojega kopenskega območja in več kot 160 000 km² morja kot del omrežja za zaščito narave „Natura 2000“. Čeprav so številne evropske vrste in habitati še vedno ogroženi, je Natura 2000 zelo pomemben korak v pravo smer.

Tudi druge okoljske politike so pozitivno vplivale na okolje v Evropi. Kakovost zraka v prostoru se je v zadnjih dveh desetletjih na splošno močno izboljšala, a vseeno onesnaževanje zraka na velike razdalje in nekatera lokalna onesnaževala še naprej vplivajo na zdravje. Zaradi evropske zakonodaje se je zelo povečala tudi kakovost evropskih voda, vendar večina onesnaževal, ki se sproščajo v zrak, vodo in tla, ne izgine zlahka. Nasprotno, kopičijo se.

V Evropski uniji ni več toliko povezave med gospodarsko rastjo in izpusti toplogrednih plinov, toda po svetu izpusti še naprej naraščajo in prispevajo h koncentraciji ogljikovega dioksida v ozračju in oceanih.

Podobno velja za porabo snovi. Evropsko gospodarstvo izdeluje več z manjšim vnosom virov, a še vedno porabimo veliko več virov, kot jih zagotavljajo evropska kopno in morja. EU še vedno proizvaja velike količine odpadkov, vendar jih vedno večji delež reciklira in predeluje.

Kadar poskusimo obravnavati en okoljski problem, žal ugotovimo, da okoljskih vprašanj ni mogoče obravnavati izolirano in posamezno. Vključiti jih je treba v gospodarske politike, urbanistično načrtovanje, ribiško in kmetijsko politiko in tako naprej.

Črpanje vode, na primer, vpliva na kakovost in količino vode na izviru in vzdolž toka. Če se količina vode na izviru zmanjšuje zaradi večjega črpanja, so onesnaževala, ki se sproščajo v vodo, manj razredčena in bolj negativno vplivajo na vrste, ki so odvisne od tega vodnega telesa. Da bi lahko načrtovali in dosegli pomembne izboljšave glede kakovosti vode, moramo najprej ugotoviti tudi, zakaj se voda sploh črpa.

Postopne spremembe

Dogajanja v okolju, ki smo jim priča danes, kljub vrzelim v našem védenju zahtevajo odločno in takojšnje ukrepanje, ki vključuje oblikovalce politik, podjetja in državljane. Če ničesar ne spremenimo, se bo svetovno krčenje gozdov nadaljevalo z nevarno hitrostjo, povprečne svetovne temperature pa se lahko do konca stoletja povečajo kar za 6,4 °C. Dvig morske gladine bo ogrozil enega od naših najdragocenejših virov, tj. kopno, na nizko ležečih otokih in obalnih območjih.

Za dokončanje mednarodnih pogajanj in izvajanje je pogosto potrebnih več let. Dobro načrtovana nacionalna zakonodaja deluje, če se izvaja v celoti, vendar jo omejujejo geopolitične meje. Mnoga okoljska vprašanja presegajo nacionalne meje. Na koncu utegnemo vsi občutiti vplive krčenja gozdov, onesnaževanja zraka ali odpadkov v morjih.

Trendi in obnašanje se lahko spremenijo — postopoma. Dobro razumemo, kje smo bili pred 20 leti in kje smo danes. Morda nimamo ene same čudežne rešitve, ki bo takoj odpravila vse okoljske probleme, vendar imamo zamisel, pravzaprav sveženj zamisli, orodij in politik, ki nam lahko pomagajo preoblikovati naše gospodarstvo v zeleno gospodarstvo. Priložnost za oblikovanje trajnostne prihodnosti v naslednjih 20 letih čaka, da jo izkoristimo.

Izkoriščanje priložnosti

Kako bomo izkoristili priložnosti, ki so pred nami, je odvisno od naše skupne ozaveščenosti. Dovolj zagona za preoblikovanje načina življenja lahko ustvarimo le, če razumemo, kaj je ogroženo. Ozaveščenost se povečuje, vendar ni vedno zadostna. Zdi se, da v naših vsakdanjih skrbeh prevladujejo gospodarska negotovost, strah pred brezposelnostjo in skrb za zdravje. To velja tudi za Carlosa ali njegove prijatelje, zlasti ob upoštevanju nemirnih gospodarskih razmer v Evropi.

Carlos se med skrbmi za svoj študij biologije in obeti za kariero sprašuje, koliko se njegova generacija zaveda okoljskih problemov v Evropi in svetu. Kot prebivalec mesta seveda ve, da je bila generacija njegovih staršev tesneje povezana z naravo, saj je v večini družin vsaj eden od staršev odraščal na podeželju. Tudi ko so se zaradi dela preselili v mesto, so ohranili tesno povezanost z naravo.

Carlos morda z njo nikoli ne bo tako povezan, vendar precej navdušeno počne vsaj nekaj − na predavanja se vozi s kolesom. Celo očeta je prepričal, da kolesari na delo.

Dejstvo je, da so gospodarska negotovost, zdravje, kakovost življenja in celo reševanje brezposelnosti odvisni od ohranitve zdravega planeta. Hitro izčrpavanje naravnih virov in uničevanje ekosistemov, ki nam prinašajo toliko koristi, bosta težko zagotovila varno in zdravo prihodnost za Carlosa ali njegovo generacijo. Zeleno, nizkoogljično gospodarstvo ostaja najboljša in najvitalnejša možnost za dolgoročno zagotovitev gospodarske in socialne blaginje.