Pot do svetovnega trajnostnega razvoja

Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju (Stockholm, 1972) je bila priložnost, ko se je mednarodna skupnost prvič sestala, da bi skupaj obravnavala potrebe svetovnega okolja in potrebe razvoja. Po tej konferenci je bil oblikovan Program Združenih narodov za okolje (UNEP), ki bo leta 2012 praznoval 40. obletnico, v številnih državah po svetu pa so bila ustanovljena ministrstva za okolje.

Trajnostni razvoj pomeni različnim ljudem različne stvari. Opredelitev iz leta 1987, ki pomeni neke vrste prelomnico, ga opisuje kot: „Razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti in ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih rodov“ (poročilo Brundtlandove komisije „Naša skupna prihodnost“). Te „potrebe“ niso le gospodarski interesi, temveč tudi okoljski in socialni temelji, ki podpirajo svetovno blaginjo.

Junija 1992 so se oblikovalci politik iz 172 držav v Riu de Janeiru sestali na konferenci Združenih narodov za okolje in razvoj. Njihovo sporočilo je bilo jasno: „potrebne spremembe bomo dosegli le s preoblikovanjem svojega odnosa in vedenja“. Svetovni vrh leta 1992 je bil prelomnica za odločno postavljanje okoljskih in razvojnih vprašanj v središče javnega zanimanja.

Na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju so bili položeni temelji za številne pomembne mednarodne sporazume o okolju:

• Agendo 21 − akcijski načrt za trajnostni razvoj
• Deklaracijo iz Ria o okolju in razvoju
• načela Izjave o gozdovih
• Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah
• Konvencijo Združenih narodov o biotski raznovrstnosti
• Konvencijo Združenih narodov o preprečevanju širjenja puščav

Točno dvajset let po zgodovinskem srečanju na vrhu v Riu se bo svet ponovno sestal, da bi razpravljal in odločal, kako naprej. Svetovni vrh o trajnostnem razvoju 2012 bo četrto tovrstno srečanje na vrhu in pomeni še en mejnik v mednarodnih prizadevanjih za doseganje trajnostnega razvoja. Na dnevnem redu sta v ospredju zeleno gospodarstvo in svetovno upravljanje okolja.

Govorim v imenu več kot polovice svetovnega prebivalstva. Mi smo tiha večina. Dodelili ste nam sedež v tej dvorani, vendar o naših interesih ne razpravljate. Kaj je potrebno za sodelovanje v tej igri? Lobiranje? Podjetniški vpliv? Denar? Pogajate se že vse moje življenje. V tem času se niste držali zavez, niste dosegli ciljev in prelomili ste obljube.

Govor Anjalija Appaduraija, študenta na fakulteti „College of the Atlantic“, v imenu nevladnih organizacij mladih 9. decembra 2011 v Durbanu, Južna Afrika
Sklepni dan konference Združenih narodov o podnebju

Pot do trajnostnega razvoja ni niti hitra niti lahka. Z prehod so potrebna skupna prizadevanja oblikovalcev politik, podjetij in državljanov. V nekaterih primerih morajo oblikovalci politik prevzeti pobudo za spodbujanje inovacij ali podporo okolju prijaznim podjetjem.

V drugih primerih morajo potrošniki morda nositi dodatne stroške, ki so povezani z bolj trajnostnimi proizvodnimi postopki. Morda morajo postati tudi zahtevnejši do proizvajalcev svojih najljubših znamk ali izbrati bolj trajnostne izdelke. Podjetja morajo morda oblikovati čiste proizvodne procese in jih izvažati na svetovne trge.

Zapleteni problemi, zapletene rešitve

Zapletenost svetovnih odločevalskih struktur odraža zapletenost, ki jo najdemo v okolju. Težko je najti pravo ravnovesje med zakonodajo, pobudami zasebnega sektorja in izbiro potrošnikov. Prav tako težko je najti „pravo raven“ za ukrepanje − od krajevne do svetovne.

Okoljska politika je učinkovitejša, če se odločitve sprejemajo in izvajajo na različnih stopnjah, „prava raven“ pa je odvisna od problema. Vzemimo na primer gospodarjenje z vodami. Celinska voda je lokalni vir, ki je občutljiv na svetovne pritiske.

Na Nizozemskem, na primer, gospodarijo z vodami krajevne oblasti, vendar upoštevajo nacionalno zakonodajo in zakonodajo EU. Gospodarjenje z vodami na Nizozemskem ne obravnava le lokalnih vprašanj in dogajanj v državah, ki ležijo gorvodno. Globalno segrevanje bo predvidoma zvišalo gladino morja, kar pomeni, da morajo nizozemska vodna gospodarstva začeti ustrezno načrtovati, kako bodo ukrepala.

Večina sedanjih svetovnih politik in institucij, vključno s Programom Združenih narodov za okolje (UNEP), je bila oblikovana zato, ker lokalne ali nacionalne rešitve niso ustrezno obravnavale problemov in se je predvidevalo, da bo usklajevanje na svetovni ali mednarodni ravni doseglo boljše rezultate. UNEP je bil oblikovan po stockholmski konferenci, ker so se udeleženci strinjali, da bi bila nekatera okoljska vprašanja bolje obravnavana na svetovni ravni.

Nujno je obnoviti zavezanost

Danes svetovna trgovina mnogim od nas omogoča, da uživamo paradižnik in banane vse leto in kupimo izdelke, katerih sestavni deli prihajajo z vsega sveta. Ta povezanost prinaša številne prednosti, a tudi tveganja. Onesnaženje, ki ga povzroči nekdo drug, se lahko znajde na našem lastnem dvorišču. Ta povezanost pomeni, da ne smemo prezreti svoje odgovornosti pri varovanju svetovnega okolja.

Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) je bila eden od dosežkov Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju leta 1992 v Riu. Njen cilj je uravnoteženje izpustov toplogrednih plinov, ki prispevajo k podnebnim spremembam. Uspešnost številnih mednarodnih sporazumov, kakor je UNFCCC, je odvisna od zavzetosti vključenih podpisnic. Če je zavezanih le nekaj držav, verjetno to ne bo zadostovalo za zaščito okolja, četudi v celoti sprejmejo načela zelenega gospodarstva.

Letošnje srečanje na vrhu ponuja možnost za obnovitev svetovne zavezanosti trajnostnemu razvoju. Kot državljani, potrošniki, znanstveniki, vodilni gospodarstveniki in oblikovalci politik moramo vsi prevzeti odgovornost za svoja dejanja – pa tudi za neukrepanje.