Od rudnika do odpadkov in naprej

Maja 2011 je bila trgovina Apple na Peti aveniji v New Yorku nabito polna ljudi, ki so prišli z vseh koncev sveta, da bi kupili najnovejši Applov iPad2. Vse, kar so tisti dan dostavili, so prodali v nekaj urah. Trgovina na Peti aveniji je bila ena od tistih, ki so imele srečo. Številne druge Applove trgovine po svetu so lahko le sprejemale naročila in izdelke dobavile več tednov pozneje.

Zamude ni povzročilo pomanjkljivo poslovno načrtovanje ali izjemno uspešna tržna kampanja. Povzročila jo je serija katastrof na drugi strani planeta. Pet najpomembnejših sestavnih delov iPad2 so v času potresa 11. marca 2011 izdelovali na Japonskem. Proizvodnjo nekaterih teh sestavnih delov bi lahko brez težav preselili v Južno Korejo ali Združene države Amerike, vendar ne digitalnega kompasa. Eden od ključnih proizvajalcev je delal 20 km od fukušimskih reaktorjev in je moral svoj obrat zapreti.

Tokovi virov za napajanje proizvodnih linij

V našem medsebojno povezanem svetu se pot mnogih elektronskih naprav začne v rudniku, ki se največkrat nahaja v državi v razvoju, in središču za razvoj izdelkov, ki je najpogosteje v razviti državi. Danes proizvodnja prenosnih računalnikov, mobilnih telefonov, avtomobilov in digitalnih fotoaparatov zahteva redke elemente, kot so neodim, lantan in cerij. Čeprav imajo mnoge države neizkoriščene rezerve, je izkopavanje drago, v nekaterih primerih tudi strupeno in radioaktivno.

Po izkopavanju snovne vire običajno prepeljejo v kraj predelave in spremenijo v sestavne dele za različne izdelke, ki se nato spet pošljejo v druge kraje, kjer jih sestavijo. Do takrat, ko kupimo napravo, so njeni deli že prepotovali svet in pustili odtis v okolju v vsaki fazi svoje poti.

To velja tudi za hrano na naših mizah, pohištvo v dnevnih sobah in gorivo v avtomobilih. Večina snovi in virov se izkopava, predeluje v potrošniški izdelek ali storitev in prevaža na naše domove, ki so predvsem v urbanih območjih. Oskrba evropskih gospodinjstev z vodo, na primer, ne pomeni le črpanja porabljene količine iz vodnega telesa. Za pripravo vode za porabo potrebujemo infrastrukturo in energijo za njen prevoz, skladiščenje, čiščenje in ogrevanje. Ko je voda enkrat „uporabljena“, potrebujemo še več infrastrukture in energije, da se je znebimo.

Vse za ceno potrošnje

Nekateri vplivi naših ravni in vzorcev potrošnje na okolje niso takoj vidni. Proizvodnja električne energije za napajanje mobilnih telefonov in zamrzovanje hrane sprošča v ozračje ogljikov dioksid, ki prispeva k podnebnim spremembam. Prometne in industrijske zmogljivosti sproščajo onesnaževala zraka, kot so žveplovi oksidi in dušikovi oksidi, ki so škodljivi za zdravje ljudi.

Milijoni ljudi, ki se poleti napotijo proti jugu, dodatno obremenjujejo počitniške kraje. Poleg izpuščanja toplogrednih plinov zaradi samega potovanja potrebujejo še nastanitev, zaradi česar se povečuje tudi povpraševanje gradbenega sektorja po snovnih virih in energiji. Sezonsko povečanje števila lokalnega prebivalstva terja v suhih poletnih mesecih dodatno črpanje vode za sanitarne potrebe in prostočasne dejavnosti. To pomeni tudi čiščenje večje količine odpadne vode, prevoz večje količine hrane na ta območja in ravnanje z večjimi količinami odpadkov.

Čeprav obsega svojih vplivov na okolje ne poznamo dovolj dobro, je očitno, da se sedanje ravni in vzorci črpanja virov ne morejo nadaljevati. Preprosto povedano, omejili smo količine življenjsko pomembnih virov, kot sta obdelovalna zemlja in voda. Kar se pogosto začne kot lokalni problem, tj. pomanjkanje vode, krčenje gozdov za pašnike ali izpusti onesnaževal iz industrijskega obrata, lahko hitro postane svetovni in sistemski problem, ki vpliva na vse.

Eden od kazalnikov porabe virov je okoljski odtis, ki ga je razvilo Omrežje za svetovni odtis (Global Footprint Network). Ocenjuje porabo držav z vidika rabe tal po vsem svetu, skupaj s posredno rabo tal za proizvodnjo blaga in absorpcijo izpustov CO2. V skladu s to metodologijo je bil leta 2007 odtis vsakega človeka 2,7 svetovnega hektarja.

To je precej več od 1,8 svetovnega hektarja, ki je na voljo vsakemu posamezniku za ohranjanje porabe brez ogrožanja proizvodnih zmogljivosti okolja (Global Footprint Network, 2012). V razvitih državah je razlika še očitnejša. Države EEA so porabile 4,8 svetovnega hektarja na prebivalca, kljub temu, da je bilo na voljo le 2,1 svetovnega hektarja naravnih virov („biozmogljivosti“) na osebo (Global Footprint Network, 2011).

Toda poraba pomeni tudi delovna mesta

Naš nagon in potreba po trošenju naravnih virov predstavljata le eno plat zgodbe. Gradnja počitniških hiš v Španiji, vzgoja paradižnikov na Nizozemskem in počitnice na Tajskem pomenijo tudi delovna mesta, dohodek in konec koncev sredstva za preživljanje ter višjo kakovost življenja za delavce v gradbeništvu, kmete in potovalne agencije. Za številne ljudi po svetu pomeni višji dohodek možnost za zadovoljitev osnovnih potreb. Vendar opredelitev „potrebe“ ni enostavna in je zelo različna glede na kulturne zaznave in ravni dohodka.

Za nekoga, ki dela v rudnikih redkih kovin v Notranji Mongoliji na Kitajskem, pomeni izkopavanje rudnin zagotovljeno prehrano za njegovo družino in izobrazbo otrok. Za tovarniškega delavca na Japonskem lahko poleg hrane in izobrazbe pomeni tudi nekaj tednov počitnic v Evropi. Za množice, ki so se zgrnile v trgovino Apple, lahko nek končni izdelek pomeni nujen službeni pripomoček, ki ga je treba imeti, za druge pa napravo za razvedrilo. Tudi potreba po razvedrilu je človekova potreba. Njen vpliv na okolje je odvisen od tega, kako jo zadovoljimo.

Proč, v koš

Pot, ki jo opravijo elektronske naprave, hrana in voda iz pipe, se ne konča v naših domovih. Televizijski sprejemnik ali fotoaparat imamo tako dolgo, dokler je še sodoben ali združljiv s predvajalnikom DVD. V nekaterih državah EU zavržejo okrog tretjino kupljene hrane. Kaj je s hrano, ki se zavrže, preden jo kupimo? V 27 državah Evropske unije se vsako leto odvrže 2,7 milijarde ton odpadkov.

Kam gredo vsi ti odpadki? Kratek odgovor bi bil: izpred oči. Z nekaterimi se dejansko trguje − zakonito in nezakonito − na svetovnih trgih. Daljši odgovor je precej bolj zapleten. Odvisen je od tega, „kaj“ in „kje“ se meče stran. Več kot tretjino mase odpadkov, ki se proizvede v 32 državah EEA, sestavljajo odpadki od gradnje in rušenja, ki so močno povezani z gospodarskim napredkom. Dodatna četrtina so odpadki iz rudnikov in kamnolomov. Čeprav so konec koncev vsi odpadki posledica človekove potrošnje, le manj kot desetina skupnih odpadkov izvira iz gospodinjstev.

Naše znanje o odpadkih je tako nepopolno kot podatki o naši potrošnji, vendar je očitno, da nas na področju ravnanja z odpadki čaka še veliko dela. Vsak državljan EU uporabi povprečno 16 do 17 ton snovi na leto, večina te količine pa prej ali slej postane odpadek. Če bi upoštevali neuporabljeno črpanje (na primer preobremenitev rudarstva) in ekološke nahrbtnike (skupna količina naravne snovi, motene v naravnem stanju) uvoza, bi se ta količina povečala na okrog 40 do 50 ton na osebo.

S pomočjo zakonodaje kot so direktive EU o odlagališčih, izrabljenih vozilih, baterijah, embalaži in odpadni embalaži, je Evropska unija preusmerila večji del komunalnih odpadkov z odlagališč v sežigalnice in obrate za reciklažo. Leta 2008 je bilo v EU predelanih 46 % trdnih odpadkov. Preostanek je bil poslan v sežig (5 %) ali na odlagališča (49 %).

Iskanje nove vrste zlatega rudnika

Električni gospodinjski aparati, računalniki, oprema za razsvetljavo in telefoni vsebujejo nevarne snovi, ki ogrožajo okolje, vendar vsebujejo tudi dragocene kovine. Po ocenah je leta 2005 električna in elektronska oprema na trgu vsebovala 450 000 ton bakra in sedem ton zlata. Na londonski borzi kovin bi bili ti kovini februarja 2011 vredni okrog 2,8 milijarde EUR oziroma 328 milijonov EUR. Med evropskimi državami so sicer velike razlike, a se za zdaj le majhen del takšne elektronske opreme zbira in predela ali reciklira, ko je zavržena.

Tudi žlahtne kovine, ki so „odvržene kot odpadki“, imajo svetovno razsežnost. Nemčija vsako leto prek Hamburga izvozi okrog 100 000 rabljenih avtomobilov na območja zunaj Evropske unije, predvsem v Afriko in na Srednji vzhod. Leta 2005 je bilo v teh avtomobilih okrog 6,25 tone materialov iz platinske skupine kovin. Za razliko od EU večina držav uvoznic nima potrebnih predpisov in zmogljivosti za razstavljanje in recikliranje rabljenih vozil. To pomeni gospodarsko izgubo, vodi do dodatnega izkopavanja in povzroča okolju, pogosto zunaj EU, škodo, ki bi se lahko preprečila.

Boljše ravnanje s komunalnimi odpadki ponuja precejšnje koristi: spreminjanje odpadkov v dragocen vir, preprečevanje škode za okolje, vključno z izpusti toplogrednih plinov, in zmanjševanje povpraševanja po novih virih.

Za primer vzemimo papir. Leta 2006 je bilo iz trdnih komunalnih odpadkov recikliranega skoraj 70 % papirja, kar pomeni četrtino skupne potrošnje papirnih izdelkov. Če bi se stopnja recikliranja povečala na 90 %, bi več kot tretjino povpraševanja po papirju lahko zadovoljili z reciklirano surovino. Tako bi zmanjšali povpraševanje po novih virih, usmerili manj odpadnega papirja na odlagališča ali v sežig in zmanjšali izpuste toplogrednih plinov.

In kam naprej?

Potrošnja in proizvodnja kot taki ne škodujeta okolju. Vplivi na okolje so posledica tega, „kaj potrošimo“, kje in koliko, ter „kako proizvajamo“. Oblikovalci politik, podjetja in civilna družba na vseh ravneh, od lokalne do svetovne, morajo sodelovati pri ozelenjevanju gospodarstva.

Tehnološke novosti ponujajo številne rešitve. Uporaba čiste energije in čistega prometa manj vpliva na okolje in lahko zadovolji nekatere naše potrebe, če ne vseh. Vendar tehnologija ni dovolj.

Rešitev ne more biti le v recikliranju in ponovni uporabi, da bi torej lahko črpali manjše količine virov. Potrošnji virov se ne moremo izogniti, lahko pa trošimo pametno. Lahko se preusmerimo na čistejše nadomestke, ozelenimo proizvodne postopke in se naučimo spreminjati odpadke v vire.

Boljše politike, boljša infrastruktura in dodatne spodbude so brez dvoma potrebne, vendar so lahko le delno v pomoč, saj je na koncu vse odvisno od izbire potrošnikov. Ne glede na družbeno ozadje ali starost, naše vsakodnevne odločitve o nakupu nekega blaga in storitev določajo, kaj in koliko se proizvaja. Tudi trgovci na drobno lahko vplivajo na to, kaj se daje na police, in razširjajo povpraševanje po trajnostnih alternativah po dobavni verigi navzgor.

Če se med policami v veleblagovnici ali košem za smeti samo za trenutek ustavimo in se vprašamo: Ali lahko uporabim včerajšnje ostanke, namesto da jih vržem proč? Ali si lahko ta stroj izposodim, namesto da ga kupim? Kje lahko recikliram svoj star mobilni telefon?... smo morda že na dobri poti, da sami začnemo živeti trajnostno.