Article

Priča: deček Chance

Spremeni jezik

Če je javscript izključen, ima ta stran omejeno funkcionalnost. Prepričajte se, da vaš brskalnik omogoča izvajanje javascript.

Article Objavljeno 06.07.2011 Zadnja sprememba 21.03.2023

Photo: © Mark Craemer

Topics: Biotska raznovrstnost – ekosistemi

Bisie je največji rudnik na tem območju. Nahaja se približno 90 kilometrov od roba gostega gozda, globok pa je 100 metrov. Rovi so pogosto le običajne luknje v tleh. V vsakem rovu je natrpanih več ducatov moških in fantov, pogoji so strašni.

„Ime mi je Chance, star sem 16 let. Tri leta sem delal v rudniku na območju Bisie. Izvedel sem, da so odkrili rudnik v bližini mojega doma. Želel sem delati v njem in zaslužiti dovolj denarja, da bi si zgradil hišo.“ „Zelo dolgo traja, da se splaziš dol in spet gor, zato sem včasih v rudniku ostal ves teden. Vsak mesec v rudniku umre veliko ljudi, ko se kateri od rovov zruši.“

Chance, 16

Kraj Bisie je bil pred petimi leti džungla. Danes je tu zaposlenih več kot 20 000 ljudi, ki prenašajo in izkopavajo rude. Prihajajo od daleč z željo po zaslužku. Toda življenjski stroški so zelo visoki zaradi neformalnih davkov, ki jih zahtevajo oborožene skupine, zaradi katerih se večina ljudi za vedno zadolži. V vzhodnem Kongu je več sto takih rudnikov. Po ocenah samo v rudniku Bisie vsako leto pridobijo za 70 milijonov USD rudnin.

Ko so rudnine izkopane, jih prepeljejo v mesta, kot so Ndjingala, Osakari in Mubi. Nosači prehodijo 90 kilometrov v dveh dneh, vsak pa je natovorjen s približno 50 kilogrami rudnine. Iz gozdov vsak dan pride 600 nosačev, skupaj pa nosijo 30 ton.

Kasiterit iz rudnika Bisie kupijo posredniki, ki so povezani z izvozniki in mednarodnimi trgovci, ki rudnino nato prodajo livarjem na prostem trgu. Livarji kositer rafinirajo in prodajo neposredno proizvajalcem spajk ali prek mednarodnih borz kovin. Spajke iz kositra se na koncu prodajo proizvajalcem za uporabo v proizvodnji elektronskih pripomočkov.

„Ko sem se prvič splazil v rov, tam nisem mogel ostati prav dolgo. Nisem bil vajen vročine, zato sem lahko v rovu ostal le dve uri. Vedno znova sem se moral spuščati dol, garati in nato spet plezati na vrh.“ „Bilo je zelo vroče, čemur nisem bil kos. Iz rudnika Bisie sem zbežal med nekim pokolom. Sanje se mi niso izpolnile. Zdaj sem se vrnil domov, da bi končal šolanje.“

Organizacija World Wide Fund For Nature (WWF) meni, da je Demokratična republika Kongo (DRK) eno od najpomembnejših središč biotske raznovrstnosti na svetu. WWF meni, da je izziv ohraniti gozdove Konga, tamkajšnje vrste in ogljik, ki se skladišči v močvirnih gozdovih, hkrati pa izboljšati življenje tamkajšnjih prebivalcev.

To je svetovni izziv. Združeni narodi v svojem poročilu o razvojnih ciljih tisočletja 2005 navajajo, da „kljub številnim koristim globalizacije skoraj polovica delavcev na svetu, ki zajema 2,8 milijarde ljudi, še vedno živi z manj kot 2 dolarjema na dan. Od teh pa jih mora več kot 500 milijonov preživeti s polovico tega zneska.“ Rečemo lahko torej, da bodo za „zmanjševanje revščine potrebna ne le številnejša delovna mesta, temveč zlasti produktivnejše zaposlovanje .“

Besedilo v tem poglavju Signalov delno temelji na dokumentarnem filmu „Krvavi mobilni telefon“ (Blood in the Mobile), ki ga je režiral Frank Piasecki Poulsen. Imetnik avtorskih pravic za fotografije Konga je Mark Craemer.