Porazdelitev naravnih bogastev

Več tisoč kilometrov od Evrope, se prek indijske zvezne državi Orissa ob Bengalskem zalivu, vozijo trume tovornjakov. To je vzhodna Indija, ki je v preteklosti veljala za legendarni vir indijskega rudninskega bogastva in glavni vir surovin za globalno industrijsko rast. Rudninsko bogastvo tega dela Indije je še vedno med najdragocenejšimi na svetu, industrijska revolucija na tem območju pa je še v povojih.

Plemena, ki živijo v tukajšnjih gozdovih, lahko veliko izgubijo in malo pridobijo. Gozdna plemena niso ustrezno zaščitena – njihove pravice niso bile nikoli opredeljene ali ustrezno priznane. V majhni plemenski vasi globoko v gozdovih, ki pokrivajo območje Gajapati, skupaj s svojo mlado družino živita Gangi Bhuyan in njen mož Sukru Bhuyan.

Približno pet mesecev na leto hranita svojo družino s pridelki z manj kot 20 arov velikega kosa zemljišča na robu gozda, ki obkroža njuno vas Raibada. V tem času iz gozda pridobivata tudi zelenjavo, semena, sadje, zdravilne rastline in gradbeni material (kot je trava). V naslednjih štirih mesecih jim gozd predstavlja glavni vir hrane. Brez njega bi stradali. Preostale tri mesece se morata z družino seliti v večja mesta, kot sta Bangalore ali Mumbaj, kjer delata kot sezonska delavca.

Bogastvo pod zemljo — revščina nad njo

Zvezna država Orissa, ki leži na vzhodu indijskega polotoka ob Bengalskem zalivu, je bogata z različnimi rudninami in velja za eno z viri najbogatejših indijskih zveznih držav. Kakovost rudnin iz Orisse pa je med najboljšimi na svetu.

Industrializacija države skokovito napreduje, saj ima ta še veliko neizkoriščenih zalog premoga, železove rude, boksita, kromita, apnenca, dolomita, mangana, granita, kositra, niklja, vanadija in dragih kamnov. Orissa ima tudi velik delež svetovnih zalog nekaterih rudnin, ne le v smislu količine, ampak tudi kakovosti. Zato se mednarodna podjetja trudijo, da bi si zagotovila dostop do teh zalog.

Nekatere rudnine se porabijo v Indiji, toda velik delež se izvaža v druge države: Kitajsko, Japonsko, Južno Afriko, Rusijo, Korejo, Tajsko, Malezijo, Indonezijo, Ukrajino, Nepal, ZDA in seveda Evropsko unijo (Ota, A.B., 2006).

Pomanjkljivosti našega globalnega sveta

Orissa je s svojo kombinacijo bogastva pod zemljo in revščine nad njo izrazit prikaz več pomanjkljivosti našega globalnega sveta. Tu je prisotna mešanica neenakosti, neusmiljene gonje za naravnimi viri in prisilne migracije. Čeprav rudarstvo v Orissi prinaša območju gospodarske koristi, te niso enakomerno porazdeljene. Veliko breme nosijo gozdna plemena, saj njihove domove ogrožajo rudarska podjetja, ki si vedno bolj želijo pridobiti dostop do njihovih zemljišč.

Šestdeset odstotkov plemen v Orissi živi na zemljiščih, pod katerimi se skriva rudninsko bogastvo, vendar tradicionalno njihove ozemeljske lastninske pravice niso evidentirane. Da bi se omogočili projekti za gospodarski razvoj, vključno z rudarskimi dejavnostmi, se že nekaj časa izvaja razseljevanje plemen, vendar pa se je v zadnjih desetletjih njihov obseg spremenil, saj se je z gospodarskim razvojem od leta 1991 dalje povečalo njihovo število in razširjenost (Ota, A.B., 2006).

Kam se pretakajo naravne dobrine?

Raba naravnih virov je povezana z okoljskimi in socialno-ekonomskimi vprašanji.

Ekonomija ekosistemov in biotske raznovrstnosti (proces TEEB) – pomembna analiza globalnega ekonomskega pomena biotske raznovrstnosti – osvetljuje povezave med izgubo biotske raznovrstnosti in revščino.

Raziskovalci TEEB so želeli opredeliti neposredne upravičence številnih storitev ekosistemov in biotske raznovrstnosti. „Odgovor,“ pravi Pavan Sukhdev, vodja pobude UNEP za okolju prijazno gospodarstvo, „se glasi, da so upravičenci večinoma revni. Najbolj prizadete dejavnosti so samooskrbno kmetovanje, živinoreja, ribolov in neformalno gozdarstvo, a ravno od teh je odvisno preživetje večine revnih ljudi na svetu“ (ES, 2008).

Učinek zmanjševanja biotske raznovrstnosti v Indiji pomeni resne posledice tudi za ženske, saj močno vpliva na njihovo vlogo nabiralk gozdnih proizvodov. Na podlagi študij v plemenskih regijah Orisse in Chattisgarha je bilo ugotovljeno, da je krčenje gozdov povzročilo izgubo sredstev za preživetje, saj morajo ženske prehoditi štirikrat večjo razdaljo, da bi nabrale gozdne proizvode, prav tako pa nimajo dostopa do zdravilnih rastlin, ki so izropane. Ta izguba zmanjšuje dohodek, otežuje delo in vpliva na telesno zdravje. Prav tako je dokazano, da je relativni status žensk v družini višji v dobro pogozdenih vaseh, v katerih je njihov prispevek k dohodku gospodinjstva večji kot v vaseh, v katerih primanjkuje naravnih virov (Sarojini Thakur, 2008).

V Evropi načeloma nismo pod vplivom neposrednih učinkov degradacije okolja – vsaj v kratkoročnem smislu. Toda posledice za revne, katerih hrana in bivališče sta neposredno odvisna od okolja, so lahko resne. Najšibkejši člani družbe so pogosto najbolj obremenjeni zaradi uničenja naravnih sistemov, od tega pa imajo malo ali nobenih koristi.

Letne izgube naravnega kapitala po ocenah znašajo na splošno le nekaj neznatnih odstotnih točk BDP. Toda če te izgube izrazimo v človeških virih na podlagi načela pravičnosti in našega poznavanja dejstva, da se naravne dobrine pretakajo k revnim, se bistveno poveča nuja po zmanjšanju takih izgub.

To velja za ves svet. Gre za pravico revnih po vsem svetu do pridobivanja sredstev za preživetje, ki pomenijo najmanj polovico njihovih virov za preživetje in ki jih ne bi mogli nadomestiti, iz narave (ES, 2008).

Moč obstanka

Globalizacija je pogosto povezana z gibanjem – na primer ljudi, blaga, bogastva in znanja. Mirovanje ali ostajanje na istem mestu se na splošno ne šteje med človekove pravice, ki jim dajemo prednost. Toda ljudje, ki živijo v gozdovih Orisse in mnogi drugi, hrepenijo predvsem po tem: da bi lahko ostali tam, kjer so, kjer imajo hrano in streho nad glavo ter stike s svojo družino in plemenskimi skupnostmi. Tam, kjer se že več generacij počutijo varne in brezskrbne.

Trume ljudi se selijo v mesta in mestna območja, zato bi si morali prizadevati za to, da se jim omogoči, da ostanejo tam, kjer so.