Intervju – Pridelovanje hrane ali goriva na naši zemlji?

Spremeni jezik
Article Objavljeno 25.09.2017 Zadnja sprememba 28.09.2017
6 min read
Še pred desetletjem se je proizvodnja biogoriv iz rastlin štela za ekološko alternativo fosilnim gorivom. Pred kratkim pa je začelo prevladovati mnenje, da tekmuje s pridelavo hrane in da ni vedno učinkovita rešitev za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ali onesnaževal zraka. Z Irini Maltsoglou, uradnico za naravne vire pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), smo se pogovarjali o proizvodnji biogoriv in kmetijstvu ter o tem, če in kako je to mogoče početi trajnostno.
© Allan Harris

© Allan Harris

Zakaj je proizvodnja biogoriv v zadnjih letih tako sporna?

Slabe strani biogoriva se nanašajo na netrajnostno kmetijsko proizvodnjo na splošno. Kot vse kmetijske dejavnosti ima lahko tudi proizvodnja biogoriv negativne vplive, kadar se izvaja brez upoštevanja lokalne skupnosti ali lokalne delovne sile ter okoljskih in družbenih razmer. V zvezi z njo ni zelo preprostega recepta – tako kot pri drugih oblikah kmetijske proizvodnje moramo na podlagi tega, kar se trenutno prideluje, preučiti možnosti za vključitev biogoriv v lokalno pridelavo. Poleg tega moramo oceniti potencial, ki ga ima na nekem območju proizvodnja biogoriv za zmanjševanje revščine in gospodarski razvoj.

Zato ne bi bilo prav, če bi trdili, da je proizvodnja biogoriv sama po sebi slaba. Zelo odvisna je od uveljavljenih kmetijskih praks in tega, ali so trajnostne. Tako bi bili denimo na območju naravnega gozda vplivi kmetijske pridelave – za biogoriva ali hrano – zelo negativni, saj bi se za kmetijske namene uporabljala zemljišča, ki bi morala ostati neokrnjena. Po drugi strani bi lahko trajnostna proizvodnja biogoriv na ustreznih zemljiščih, če bi možnost vključitve dobili lokalni kmetje, koristila lokalni skupnosti in prinesla nove gospodarske priložnosti.

Ali proizvodnja biogoriv tekmuje s pridelavo hrane za obdelovalne površine in vodne vire?

Ta delitev – biogoriva ali hrana – pretirano poenostavlja zelo zapleteno vprašanje. Najprej se je treba zavedati, da je pri biogorivih zelo pomembno, zakaj in v kateri državi se načrtuje njihova proizvodnja. Preučiti je treba razmere v državi, da bi se ugotovilo, ali je proizvodnja biogoriva, o katerega uvedbi se razmišlja, v določeni kmetijski pokrajini sploh smotrna. Podobno je treba ugotoviti, zakaj neka država proizvaja biogoriva in kaj želi s tem doseči. Ali je njen cilj vstopiti na nov kmetijski trg ali zmanjšati izpuste toplogrednih plinov? V državi, v kateri je hektarski donos trenutno zelo nizek in bi dodatne naložbe lahko pripomogle k povečanju kmetijske produktivnosti, bi bila proizvodnja biogoriv smotrna, če bi se vključila v sistem kmetijske proizvodnje.

Strokovnjaki so pred nekaj leti razpravljali o povezavi med biogorivi in zvišanjem cen hrane. Mnenja so bila dokaj deljena. Na splošno je veljalo soglasje, da so k višjim cenam hrane prispevali številni dejavniki. Proizvodnja biogoriv je bila le eden od številnih dejavnikov, skupaj z zmanjšanjem naložb v kmetijstvo, manjšimi zalogami žit, demografsko in gospodarsko rastjo, spremembami v načinu prehranjevanja itd. Niso pa mogli doseči soglasja o tem, v kolikšni meri naj bi k rasti cen hrane prispevala biogoriva. Spekter dejavnikov je bil precej širok, ocene prispevka biogoriv k zvišanju cen pa so se gibale med 3 in 75 %.

Ali so biogoriva druge generacije učinkovitejša v smislu rabe zemljišč in vode?

Na tej stopnji ni jasno, ali so biogoriva druge generacije vedno ustrezna rešitev za to težavo. Dejansko bi lahko v določenih okoliščinah bila precej bolj smiselna nekatera biogoriva prve generacije. Tehnologija druge generacije še ni izpopolnjena in zdi se, da je še vedno v pilotni ali eksperimentalni fazi. Poleg tega obstajajo tudi težave s surovinami in tehničnimi zmogljivostmi. Povedano drugače, ne vemo, ali lahko zagotovimo zadosten pridelek ustreznih kulturnih rastlin oziroma ali imamo pravo tehnologijo in zadostno proizvodno zmogljivost. Poleg tega je tehnologija druge generacije še vedno zelo draga.

Naredili smo približne izračune, v katerih smo primerjali pridelavo sladkorne pese prve generacije in prstastega trstikovca druge generacije. Številke so pokazale, da lahko s pridelavo sladkorne pese (vir biogoriva prve generacije) dejansko dobimo več etanola na hektar, kot bi ga dobili, če bi pridelovali prstasti trstikovec (vir biogoriv druge generacije). Poleg tega bi za prstasti trstikovec potrebovali več vode. Podobno bi morda za proizvodnjo druge generacije biogoriv potrebovali več električne energije, čeprav bi bilo to zelo odvisno od izbrane tehnologije in možnih povratnih zank v sistemu druge generacije.

Ta vprašanja so odvisna od splošnih razmer v kmetijstvu. Ali so naravne danosti države primerne za pridelavo sladkorne pese? Ali imajo kmetje dolgoletne izkušnje s pridelavo sladkorne pese? V tem primeru bi bila sladkorna pesa boljša možnost, zlasti če upoštevamo stopnjo izpopolnjenosti razpoložljive tehnologije. Ali so razmere v državi ustreznejše za proizvodnjo biogoriv druge generacije? Če je odgovor pritrdilen, bi bila lahko to dobra izbira. Kljub temu bi bile v tej fazi, če bi želeli povsem na novo zgraditi elektrarno druge generacije, potrebne velike naložbe. Naložba v elektrarno na biogorivo druge generacije štiri- do petkrat presega naložbo v elektrarno prve generacije.

Ali bi lahko biogoriva postala vir čiste energije za Evropo?

Kjerkoli na svetu je ključno vprašanje, ali so biogoriva na nekem območju ustrezna rešitev za pridobivanje čiste energije. To je zelo odvisno od tega, od kod prihajajo surovine in ali jih je mogoče trajnostno pridelovati. Ali bi bili kmetijski pridelki določene države lahko primeren vir biogoriv? Ali kmetje iščejo prodajne možnosti za svoje kmetijske pridelke? Kaj je cilj proizvodnje biogoriv?

V Evropi je razmišljanje o biogorivih povezano predvsem z željo po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in povečanju izbire domačih virov energije. V tem primeru se je treba vprašati, ali proizvodne verige za posamezna biogoriva izpolnjujejo ta dva cilja. Kot naslednji korak je nato treba opredeliti, ali lahko evropske države same pridelajo surovine ali pa bi jih morale dobavljati iz držav zunaj Evrope. Če je glavni cilj povečati izbiro domačih virov energije in izboljšati energetsko zanesljivost, bi bilo surovine verjetno treba pridelati v Evropi. Če je poudarek na zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, bi morda veljalo izkoristiti tudi druge možnosti.

Kakšna je vloga organizacije FAO v zvezi z biogorivi?

Organizacija FAO dejansko pokriva širši spekter – ukvarja se z bioenergijo. Na bioenergijo gledamo kot na obliko obnovljive energije, ki prihaja iz kmetijstva. Kadar države zaprosijo za našo pomoč, poskušamo najprej opredeliti glavni razlog, zakaj razmišljajo o bioenergiji. Zaradi energetske zanesljivosti? Ali poskušajo spodbuditi kmetijski sektor in ustvariti delovna mesta? Razlog je lahko celo trajnostna proizvodnja oglja za kuhanje in ogrevanje. Je morda razlog povečanje možnosti za razvoj podeželja ali elektrifikacija podeželja? Dostop do omrežij električne energije na podeželju je v številnih državah v razvoju pogosto zelo omejen, zato je lahko uporaba kmetijskih ostankov za proizvodnjo električne energije smotrna alternativa, če se ostanki trenutno ne uporabljajo.

V sodelovanju s temi državami opredelimo možnosti, ki bi lahko bile ustrezne glede na razmere in potrebe v posamezni državi. Imamo širok nabor orodij za ocenjevanje bioenergetskega potenciala, ki vključujejo kmetijski sektor in s tem upoštevajo prehransko varnost, uporabljamo pa ga, da državam pomagamo pri načrtovanju uvajanja bioenergije in pri ocenjevanju njihovih tehničnih zmogljivosti.

V zadnjih letih podrobneje preučujemo kmetijske ostanke in proizvodnjo bioenergije. Zlasti se posvečamo kmetijskim ostankom, ki so trajnostni in prehransko varni. Čeprav je to v večini držav izrecno prepovedano, ljudje kmetijske ostanke pogosto zažigajo, kar pomeni še en vir izpustov toplogrednih plinov. Zato vzpostavitev dobavnih verig za bioenergijo na podlagi kmetijskih ostankov ne bi le zmanjšala izpustov toplogrednih plinov, temveč bi hkrati lahko zadovoljevala tudi del potreb po energiji. Prihodnje leto se bomo posvetili iskanju načinov, , kako izkoristiti to biomaso. Kmetijski ostanki so pogosto razpršeni, zato je njihovo zbiranje zahtevna naloga. Poleg možnosti za vzpostavitev zbirnih centrov bi lahko analizirali tudi možnosti za odkupovanje kmetijskih ostankov in preučili, koliko bi bila industrija pripravljena kmetom zanje plačevati. Kmetijski ostanki bi lahko tako postali dobrina, ki je preveč dragocena za sežiganje.

 Irini Maltsoglou

Irini Maltsoglou

uradnica za naravne vire (namestnica vodje skupine za energijo)

Enota za podnebje in okolje (CBC)

Oddelek za podnebje, biotsko raznovrstnost, tla in vodo

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO)

Povezana vsebina

Novice in članki

Related infographics

Sorodne publikacije

Geographic coverage

Temporal coverage

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100