Globalno in lokalno: varna in cenovno dostopna energija

Spremeni jezik
Article Objavljeno 25.09.2017 Zadnja sprememba 28.09.2017
9 min read
Energija je dobrina, s katero se trguje na svetovnih trgih. Pomanjkanje dostopa do cenovno dostopnih virov energije, motnje v distribuciji energije, velika odvisnost od uvoza in divja nihanja cen – vsi ti dejavniki se štejejo za potencialne pomanjkljivosti, ki vplivajo na gospodarstvo ter posledično na gospodarsko in družbeno blaginjo prizadetih skupnosti. Ali lahko okrepitev zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov po vsej Evropi in svetu spremeni pravila svetovne energetske politike? Kako k temu prispeva energetska unija EU?

©Yusuf Onur Cepheli, My City /EEA

Zanesljiva in cenovno dostopna oskrba z energijo je bistvenega pomena za našo kakovost življenja. Številni proizvodi in storitve, ki jih uporabljamo vsak dan, vključujejo uporabo energije – doma kuhani obroki, prijetna temperatura v stanovanju, tuširanje z vročo vodo, televizijski in radijski programi, dostava paketov, kupljenih na spletu, potovanja z letali, avtobusni prevozi, telefonski klici, zdravstveni posegi itd. Motnje v oskrbi z energijo lahko povsem ohromijo številne dejavnosti.

Evropska unija (EU) trenutno uvozi nekaj več kot polovico energije, ki jo porabi, pri čemer izvozi manjši del energije, ki se proizvede v EU. Čeprav se delež fosilnih goriv v strukturi virov energije zmanjšuje in je njihova uporaba na splošno v upadu, so fosilna goriva še naprej daleč najpomembnejši vir energije, saj je bilo leta 2015 iz fosilnih goriv pridobljene približno tri četrtine vse energije, porabljene v EU. Poleg tega se je odvisnost EU od uvoza fosilnih goriv povečala. Leta 2005 sta bili uvoženi 2 toni fosilnih goriv na vsako tono, proizvedeno v EU, leta 2015 pa je EU uvozila 3 tone fosilnih goriv na vsako proizvedeno tono.

Rusija in Norveška sta državi, ki v EU izvozita največ surove nafte in zemeljskega plina. Leta 2015 je iz Rusije prišlo 29 % surove nafte in 37 % zemeljskega plina, ki ju je uvozila EU, medtem ko je bil delež Norveške pri surovi nafti 12-odstoten in pri zemeljskem plinu 32-odstoten. Rusija je med letoma 2004 in 2015 postala tudi ključna izvoznica trdih goriv, kot sta premog in lignit, in je imela leta 2015 29-odstotni delež pri uvozu teh goriv v EU, sledili sta Kolumbija in Združene države.

Stopnja odvisnosti od uvoza energije se med državami članicami EU zelo razlikuje. Danska in Estonija skoraj v celoti zadovoljita svoje potrebe po energiji z doma proizvedeno energijo, medtem ko Malta, Luksemburg in Ciper uvozijo skoraj vso energijo, ki jo potrebujejo. Odvisnost od uvoza – posameznih držav članic ali EU kot celote – bi lahko pomenila gospodarsko in geopolitično tveganje. Če bi se mednarodni pretok energije ustavil, vplivi morda še zdaleč ne bili omejeni zgolj na države izvoznice in uvoznice.

Če se pretok ustavi

Kot številni drugi viri sta tudi nafta in zemeljski plin blago, s katerim se trguje na mednarodnih trgih. Vsak dan lahko vidimo nihanje cen, ki se odzivajo na tržne signale, politične izjave ali čiste tržne špekulacije. V zadnjih sedmih desetletjih so se cene surove nafte gibale od manj kot 20 do več kot 150 dolarjev za sodček ([1]). Pri nekaterih od teh nihanj je šlo za velike cenovne šoke, ki so jih povzročili politični pretresi v regijah, kjer se črpa nafta, nezadostna ponudba na svetovnih trgih zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti ali motnje v trgovanju z energijo.

Ukrajina ni le uvoznica energije, temveč tudi pomembna energetska tranzitna država, prek katere se zemeljski plin, ki ga pridobivajo v Rusiji in srednjeazijskih državah, dobavlja v vzhodno in jugovzhodno Evropo. Rusija je 1. januarja 2009 po sporu glede cen ustavila dobavo zemeljskega plina Ukrajini. V nekaj dneh so Bolgarija, Grčija, Madžarska, Poljska, Romunija in Turčija poročale o zmanjšanju tlaka v plinovodih. V Bolgariji se je ustavila proizvodnja v ključnih industrijskih obratih, Slovaška pa je razglasila izredne razmere. V posebej hladni zimi leta 2009 je bilo moteno ogrevanje stanovanj.

Veliki proizvajalci lahko z nadzorovanjem količin energije, ki so na voljo na svetovnih trgih, vplivajo tudi na cene. Tako so se denimo cene surove nafte po jomkipurski vojni na Bližnjem vzhodu v letih 1973–1974 v nekaj tednih z 20 dvignile na več kot 50 dolarjev ([2]) za sodček. Ta „prva naftna kriza“ je bila med drugim posledica odločitve več držav izvoznic nafte, da bodo povišale izvozne cene nafte za 70 % in ustavile izvoz v nekatere države. Vplive na svetovno gospodarstvo je bilo mogoče občutiti takoj.

Vlade visoko stopnjo odvisnosti od uvoza ključnih virov (npr. nafte, zemeljskega plina in v nekaterih primerih električne energije) in odvisnost od omejenega števila ponudnikov zaradi razsežnosti potencialnih družbeno-ekonomskih vplivov pogosto štejejo za ranljivost. Zato so številne države sprejele ukrepe za omilitev motenj, s katerimi so povečale svoje zmogljivosti za shranjevanje energije ali povečale število dobaviteljev. Nekatere države dodatno vlagajo v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na svojem ozemlju. Druge so se povezale v čezmejna energetska in elektrodistribucijska omrežja. V nekaterih državah so se spremenili tudi vzorci in navade pri porabi energije. Nekatere skupnosti so začele za ogrevanje stanovanj spet uporabljati drva, kar je vplivalo na kakovost lokalnega zraka. V drugih državah, na primer na Danskem, je pomanjkanje bencina v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ljudi pripravilo do tega, da so začeli več kolesariti, oblasti pa so kolesarjenje spodbujale z izgradnjo obsežne mreže kolesarskih poti.

Globalno povpraševanje po energiji se bo še povečalo

Odvisnost od uvoza ni edino tveganje, povezano z oskrbo z energijo. Eno od teh tveganj je tudi energetska revščina, opredeljena kot pomanjkanje dostopa do zadostnih količin energije po dostopnih cenah. Ta je lahko posledica nepovezanosti z glavnimi energetskimi omrežji. Veliki proizvodni obrati, ki zagotavljajo delovna mesta za lokalne skupnosti, so pogosto odvisni od nemotene oskrbe z energijo in dostopa do prometnih omrežij.

Po pričakovanjih se bo svetovna poraba energije v prihodnjih desetletjih povečala. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je v poročilu World energy outlook 2016 (Svetovna energetska napoved 2016) navedla, da se bo svetovno povpraševanje po energiji do leta 2040 povečalo za 30 %, pri čemer predvideva tudi povečanje porabe vseh sodobnih goriv. Najhitreje naj bi naraščalo povpraševanje po energiji iz obnovljivih virov. Povečala naj bi se tudi poraba nafte, vendar počasneje kot poraba zemeljskega plina, poraba premoga pa naj bi se kljub nagli rasti v zadnjih letih ustavila. Agencija IEA tudi opozarja, da leta 2040 več sto milijonov ljudi doma še vedno ne bo imelo električne energije ali bodo za kuhanje hrane odvisni od biomase. V napovedi agencije IEA glede rasti je upoštevan tudi geografski premik povpraševanja po energiji na azijske, afriške in južnoameriške države, ki se industrializirajo in urbanizirajo.

Iskanje alternativ

Države in energetska podjetja zaradi rasti povpraševanja po energiji preučujejo možnosti za pridobivanje energije iz alternativnih virov. To lahko vključuje iskanje zalog nafte in plina na območjih in v regijah, kjer ju do zdaj večinoma niso pridobivali , recimo na Arktiki ali v Kanadi, kjer imajo obsežna ležišča katranskega peska. Vključuje lahko tudi nove tehnologije (npr. tiste, ki se uporabljajo pri pridobivanju nafte in plina iz skrilavcev) za pridobivanje iz znanih zalog, ki pred tem niso bile dostopne in dobičkonosne. Zmanjšanje proizvodnje nafte na Bližnjem vzhodu bo morda izravnano s povečanjem proizvodnje nafte iz skrilavcev v ZDA. Iskanje in pridobivanje nafte ali plina lahko povzročita onesnaževanje, razlitja nafte in drugo okoljsko škodo ne le tam, kjer poteka črpanje, temveč tudi ob prometnih poteh.

Podobno bi lahko pričakovana rast povpraševanja po energiji spodbudila naložbe v čisto energijo iz obnovljivih virov. Kitajska, eno od najhitreje rastočih gospodarstev na svetu, je zadovoljila svoje vse večje potrebe po energiji predvsem z naložbami v velike jezove in elektrarne na premog. Vendar je Nacionalna uprava Kitajske za energijo januarja 2017 oznanila preklic načrtov za gradnjo več kot 100 elektrarn na premog. Sem niso vštete elektrarne, za katere so leta 2016 napovedali ustavitev izgradnje, ki je že bila v teku. Zdi se, da sta vse večja zaskrbljenost javnosti zaradi slabe kakovosti zraka in uvajanje obnovljivih virov energije, ki poteka hitreje, kot je bilo pričakovano, Kitajsko spodbudila k odločitvi, da bo opustila uporabo premoga. Tovrstne odločitve ne bodo le povzročile izboljšanja kakovosti zraka, temveč bodo prispevale tudi k prizadevanjem za omejitev obsega podnebnih sprememb.

Izkoriščanje potenciala za pridobivanje energije iz obnovljivih virov

Pri obravnavi vprašanja varne in nemotene oskrbe s cenovno dostopno energijo je treba upoštevati, koliko energije je na voljo in kje. Zanašanje na lokalne in obnovljive vire energije je morda najboljša možnost v smislu zmanjševanja vplivov na okolje in odvisnosti od uvoza. Poleg tega je bistvena energetska učinkovitost, ki je na splošno opredeljena kot čim boljši izkoristek izbranega goriva.

Zmogljivosti za proizvodnjo energije se med regijami in državami razlikujejo. Države in regije lahko v odvisnosti od svoje lokacije, naravnih virov, reliefnih značilnosti in razpoložljivih tehnologij optimizirajo svoje vire energije. Nekatere države imajo morda večji potencial za proizvodnjo sončne energije, druge pa se morda bolj zanašajo na veter, hidroenergijo, energijo plimovanja ali lokalno biomaso.

Kombinacija več virov je eden od ključev do zagotavljanja stabilne oskrbe z energijo, dokler ni mogoče shranjevati in transportirati zadostnih količin čiste energije iz obnovljivih virov, da se omogoči njena poznejša uporaba na poljubni lokaciji. Skrb za energetsko varnost lahko tudi države, ki energijo izvažajo, pripravijo do tega, da vlagajo v lokalne obnovljive vire energije.

Če bo trenutni obseg črpanja ostal nespremenjen, bodo znane zaloge tradicionalnih fosilnih goriv v nekaj desetletjih izčrpane. Potrebe po energiji se tudi po izčrpanju teh zalog ne bodo nič zmanjšale. Upoštevaje ta dejstva obstajata dva osnovna načina, kako pristopiti k zadovoljevanju prihodnjih potreb po energiji. V okviru prvega pristopa se lahko proizvajalci energije odločijo raziskati in izkoriščati druge oblike fosilnih goriv, kot sta denimo nafta iz katranskega peska ali plin iz skrilavcev, ali pa razširiti pridobivanje fosilnih goriv na nova območja, ki so bila do zdaj razmeroma neizkoriščena. Drugi pristop lahko vključuje prizadevanja, da se prihodnje povpraševanje zadovolji izključno z uporabo obnovljivih virov energije, pri čemer se obstoječa infrastruktura zamenja, podzemne zaloge fosilnih goriv pa se pustijo neizkoriščene.

Nekatere države, vključno z ZDA, so se odločile za pridobivanje nafte iz skrilavcev in katranskega peska, medtem ko so druge, med njimi tudi nekatere, ki so močno odvisne od premoga in nafte (recimo Saudova Arabija in Kitajska), nedavno izrazile interes za obnovljive vire energije in se zavezale k njihovi uporabi. Saudova Arabija, največja svetovna proizvajalka in izvoznica surove nafte, ima dobre pogoje za izkoriščanje sončne in vetrne energije. Februarja 2017 je napovedala, da bo v okviru svojih prizadevanj za izkoriščanja obnovljivih virov energije do leta 2023 vložila 50 milijard dolarjev v gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn z zmogljivostjo 700 megavatov.

Načrtovanje za dolgoročne koristi

Izbira vrste goriva pa ni vedno odvisna le od geografskih značilnosti države, trgov ali svetovnega povpraševanja. Pogojena je lahko z delovnimi mesti in navsezadnje tudi z gospodarskimi razmerami na območju. Gospodarstvo nekaterih držav in regij je morda zelo odvisno od fosilnega goriva, s katerim je bogato neko območje, na primer premoga ali nafte. Popestritev strukture virov energije in prehod na obnovljive vire energije lahko vplivata na lokalno gospodarstvo in, konkretneje, pomenita izgubo delovnih mest. Zato sta za uspešen prehod pogosto potrebna razumevanje družbenih razmer in zagotavljanje nadomestnih zaposlitvenih možnosti za lokalno delovno silo.

V tem smislu lahko odvisnost od izvoza pomeni prav tolikšno slabost kot odvisnost od uvoza. Kaj pa če je vaša država vlagala in še naprej vlaga v vir energije, ki nima prihodnosti? Kaj pa če je gospodarstvo močno odvisno od izvoza energije, vendar kupci dajejo prednost čistejšim alternativam? Popestritev strukture virov energije in vlaganje v pridobivanje energije iz obnovljivih virov sta lahko ključnega pomena za gospodarsko prihodnost države.

Bolje povezana energetska omrežja in trgi v EU lahko dejansko pripomorejo k spodbujanju raznolikosti virov energije in omogočanju dostopa do čistejše energije, hkrati pa zagotavljajo zanesljivost oskrbe. Deloma lahko služijo tudi kot zaščita pred svetovnimi energetskimi pretresi in ekstremnimi nihanji cen. K izboljšanju razmer na energetskem področju lahko prispevata tudi bolj razpršena proizvodnjo električne energije (npr. na strehe nameščeni fotonapetostni moduli, ki napajajo elektroenergetsko omrežje) ter boljše upravljanje povpraševanja in ponudbe (npr. s pametnimi števci). Cilj strategije za energetsko unijo EU je med drugim posvetiti se reševanju ključnih vprašanj, kot sta energetska zanesljivost in energetska učinkovitost, ter dati potrošnikom pomembnejšo vlogo na popolnoma povezanem energetskem trgu, da bi se zagotovila redna oskrba s podnebju prijazno energijo po dostopnih cenah za vse uporabnike energije.



([1])            Dejanske cene surove nafte West Texas Intermediat v letu 2015.

([2])            Dejanske cene surove nafte West Texas Intermediat v letu 2015.

Povezana vsebina

Novice in članki

Sorodne publikacije

Geographic coverage

Temporal coverage

shranjeno pod:
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100