Energija v Evropi – trenutno stanje

Spremeni jezik
Article Objavljeno 25.09.2017 Zadnja sprememba 28.09.2017
10 min read
Evropske države predvsem zaradi večje energetske učinkovitosti porabijo manj energije kot pred desetimi leti. Evropa je poleg tega manj odvisna od fosilnih goriv zaradi manjše porabe energije in hitrejšega uvajanja energije iz obnovljivih virov, kot je bilo pričakovano. V obdobju 2005–2015 se je delež obnovljivih virov energije v porabi energije v EU skoraj podvojil, in sicer z 9 % na skoraj 17 %. Nekateri gospodarski sektorji in države prednjačijo na poti k čisti energiji. Čeprav tržni delež fosilnih goriv upada, so ta v Evropi še vedno glavni energetski vir.

© Keith Arkins, Environment & Me /EEA

Portugalsko združenje za obnovljivo energijo je maja 2016 oznanilo, da je Portugalska štiri dni zapored – 107 ur, če smo natančni – svoje potrebe po električni energiji v celoti zadovoljevala iz obnovljivih virov. Tovrstni dosežki v EU postajajo nekaj običajnega. Danska lahko ob nekaterih dneh pokrije več kot 100 % svojih potreb po električni energiji z vetrno energijo, pri čemer ima dovolj presežne energije, da z njo oskrbuje dele Nemčije in Švedske.

Evropa porabi manj energije in manj fosilnih goriv

Delež energije, pridobljene iz obnovljivih virov, v Evropi naglo raste. Kljub temu se največji delež energije, ki se porabi v EU, še vedno pridobi iz fosilnih goriv (72,6 % pri porabi primarne energije v letu 2015), čeprav se njihov delež v strukturi virov energije postopoma zmanjšuje.

Podobno se je splošna poraba energije v Evropi med letoma 2005 in 2015 zmanjšala za več kot 10 % ter je leta 2015 znašala skoraj 1.630 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe)([1]). Občutno zmanjšanje je bilo posledica izboljšanja energetske učinkovitosti, povečanja deleža energije iz vodnih, vetrnih in fotonapetostnih virov, strukturnih sprememb v gospodarstvu in gospodarske recesije leta 2008. K njemu so prispevale tudi toplejše zime, saj se je zmanjšala količina energije, ki se porabi za ogrevanje.

Proizvodnja električne energije

V številnih gospodarskih sektorjih je zelo opazen odmik od fosilnih goriv. Med letoma 1990 in 2015 je do največjega zmanjšanja prišlo pri proizvodnji električne energije iz premoga in lignita, ki ju je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ter vse do leta 2010 povečini nadomestil zemeljski plin, predvsem zaradi vse nižjih cen te surovine. Vendar zemeljski plin v zadnjem času izgublja pomen zaradi vrste dejavnikov. Med njimi sta hitro uvajanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in gospodarska recesija leta 2008, zaradi katere se je zmanjšalo splošno povpraševanje po električni energiji. K temu so prispevali tudi povišanje cen plina, predvsem zaradi indeksacije cen plina, vezane na nafto, ter nizke cene ogljika zaradi presežka emisijskih kuponov na trgu.

Jasno je, da nadomestitev premoga in nafte s čistejšimi alternativami prispeva k občutnemu zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v gospodarskih sektorjih, tesno povezanih zlasti s porabo električne energije. Ta nadomestitev dejansko prispeva tudi k energetskemu prehodu, ki trenutno poteka v Evropi, in sicer z energetskega sistema, ki temelji predvsem na fosilnih gorivih, na sistem, ki temelji na obnovljivih in čistih virih energije.

Leta 2015 je bilo iz jedrske energije proizvedenih 26,5 % električne energije v EU, kar pomeni, da ostaja jedrska energija poleg fosilnih goriv in obnovljivih virov energije eden najpomembnejših energetskih virov. Po nesreči v Fukušimi leta 2011 namerava več držav članic EU nadaljevati z razgradnjo jedrskih elektrarn. Od takrat so se stroški električne energije, proizvedene v jedrskih elektrarnah, v nekaterih državah povišali zaradi dodatnih naložb v vzdrževanje in varnostne ukrepe, zato je električna energija iz jedrskih virov dražja in torej manj konkurenčna v primerjavi z električno energijo iz drugih virov. Poleg tega je znano, da jedrske nesreče vplivajo na javno mnenje. Spremembe javnega mnenja in pomisleki glede naraščajočih stroškov so nekatere vlade spodbudili, da so začele z razgradnjo jedrskih elektrarn in/ali vlaganjem v druge vire energije.

Ko začne elektrarna delovati, lahko desetletja proizvaja električno energijo. Pri izbiri energetskega vira, ki se bo uporabljal za proizvodnjo električne energije, je treba upoštevati obstoječe in načrtovane elektrarne ter njihove zmogljivosti in življenjsko dobo. Neupoštevanje teh dejavnikov lahko povzroči naložbe v nove elektrarne na fosilna goriva. Take naložbene odločitve je treba sprejemati ob upoštevanju dolgoročnih podnebnih ciljev EU.

Vzpon obnovljivih virov energije

Hitra rast pridobivanja energije iz obnovljivih virov po letu 2005 je presenetila številne udeležence na trgu. Pripisati jo je mogoče politikam v podporo energiji iz obnovljivih virov na nacionalni ravni in ravni EU, pa tudi precejšnjemu znižanju stroškov tehnologij na področju energije iz obnovljivih virov v zadnjih letih, zlasti vetrne in sončne energije. Dejansko imajo vse države članice EU vzpostavljene politike in programe za podporo pridobivanju energije iz obnovljivih virov, da bi pripomogle k njihovi uporabi.

Učinki teh prizadevanj so že vidni. Številna evropska gospodinjstva lahko zdaj kupujejo električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, kot so vetrna in sončna energija ter biomasa. Kar zadeva proizvodnjo, je energija iz obnovljivih virov leta 2015 pomenila 77 % novih proizvodnih zmogljivosti v EU.

Glede na najnovejše Eurostatove podatke se je delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije ([2]) z 9 % leta 2005 povečal na skoraj 17 % leta 2015. To je eden od krovnih kazalcev strategije Evropa 2020, v kateri je zastavljen cilj 20 % bruto končne porabe iz obnovljivih virov do navedenega leta. V okviru institucij EU se trenutno razpravlja o predlogu, v skladu s katerim bi bil cilj EU za leto 2030 vsaj 27-odstotni delež, saj se pričakuje, da bodo obnovljivi viri energije imeli še pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju, da bo Evropa lahko zadovoljevala svoje prihodnje potrebe po energiji.

Izziv, ki ga pomeni promet

Uvajanje energije iz obnovljivih virov se med državami in sektorji energetskega trga (tj. električna energija, ogrevanje in hlajenje ter promet) razlikuje. Energija iz obnovljivih virov je leta 2015 v sektorjih energetskega trga zavzemala pomemben delež v porabi energije, vendar je bil kljub večji porabi biogoriv njen delež v prometu zgolj 6,7-odstoten.

Na področju cestnega prometa so bile v zadnjih letih dosežene znatne izboljšave v energetski učinkovitosti. To je mogoče pojasniti z izboljšano učinkovitostjo goriv zaradi standardov EU glede izpustov vozil za nove osebne avtomobile in dostavna vozila. Kljub uspehom na področju učinkovitosti pa se povpraševanje po cestnem prometu povečuje, kar je v letih 2014 in 2015 pripeljalo do rahlega povečanja izpustov toplogrednih plinov iz tega sektorja.

Čeprav se zmanjšujejo, izpusti toplogrednih plinov na potniški kilometer ([3]) iz zračnega prometa še vedno bistveno presegajo izpuste iz cestnega prometa, medtem ko je železniški promet še naprej oblika potniškega prometa z najmanjšimi izpusti na potniški kilometer.

Države vse bolj prehajajo na energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov

V vseh državah članicah EU se je poraba obnovljivih virov energije od leta 2005 povečala. Švedska je daleč najuspešnejša, saj je leta 2015 delež obnovljivih virov v njeni bruto končni porabi energije znašal 53,9 %. Na drugem mestu je Finska (39,3 %), ki ji sledijo Latvija, Avstrija in Danska. Dejansko je 11 držav članic že doseglo ali izboljšalo svoj cilj za leto 2020, določen v skladu z direktivo EU o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

Države članice EU se med seboj zelo razlikujejo po strukturi obnovljivih virov energije, ki jih izkoriščajo. Tako se na primer Estonija zanaša skoraj izključno na trdno biomaso, medtem ko več kot polovica energije iz obnovljivih virov, ki jo proizvede Irska, izvira iz vetrne energije, energija iz obnovljivih virov, ki se porabi v Grčiji, pa izhaja iz širšega nabora virov, vključno z biomaso, ki ji sledijo vodna, vetrna in sončna energija.

Vplivi naše izbire goriv

Znano je, da se jedrski odpadki težko varno odstranijo, medtem ko so fosilna goriva tesno povezana z onesnaževanjem zraka in podnebnimi spremembami. Pri zgorevanju fosilnih goriv se v ozračje sproščajo onesnaževala zraka (dušikovi oksidi, žveplovi oksidi, nemetanske hlapne organske spojine in drobni delci) in toplogredni plini. Podobne vplive na kakovost zraka in podnebne spremembe ima lahko tudi zgorevanje biomase. Poleg tega lahko biogoriva povzročijo težave v zvezi z rabo zemljišč, saj njihova proizvodnja povzroča dodatne pritiske na kmetijske površine in vodne vire. Nekatere od teh pritiskov je mogoče zmanjšati z uporabo kmetijskih in gozdarskih ostankov ali odpadnega jedilnega olja za proizvodnjo biogoriv druge generacije.

Nekateri gospodarski sektorji so tesno povezani z določenimi onesnaževali zraka. Ker večino cestnih vozil poganjajo zgorevalni motorji, je cestni promet pomemben vir dušikovih oksidov in delcev, ki vplivajo zlasti na kakovost zraka v mestih. Podobno je sektor proizvodnje in distribucije energije med drugim odgovoren za več kot polovico izpustov žveplovih oksidov in petino izpustov dušikovih oksidov v 33 državah članicah EGP (EGP-33) ([4]).

Čeprav so se izpusti onesnaževal zraka v večini držav članic EU močno zmanjšali, trenutne ravni še vedno pomenijo znatno tveganje za zdravje ljudi, saj lahko onesnaževala zraka med drugim poslabšajo bolezni dihal ter srca in ožilja. Nekatera onesnaževala lahko prispevajo tudi k podnebnim spremembam in škodljivo vplivajo na okolje. Tako je denimo črni ogljik ena običajnih sestavin saj in se večinoma uvršča med drobne delce (katerih premer je manjši od 2,5 mikrona). V mestnih območjih so izpusti črnega ogljika predvsem posledica cestnega prometa, zlasti dizelskih motorjev. Črni ogljik kot sestavina delcev poleg škodljivih vplivov na zdravje ljudi prispeva tudi k podnebnim spremembam, saj vpija sončno svetlobo in s tem segreva ozračje.

Raba virov v krožnem gospodarstvu

Ne glede na to, katero gorivo izberemo za zadovoljevanje naših potreb po energiji, bo to zahtevalo rabo virov – zemljišč, vode, rudnin, lesa in energije. Kar zadeva fosilna goriva, bi bilo treba za izkoriščanje novih zalog uporabiti javna in zasebna sredstva za izgradnjo novih objektov, elektrarn in rafinerij na morju in kopnem, cevovodov za njihov transport itd. Poleg vplivov na zdravje, kakovost zraka in ozračje lahko dodatno povpraševanje po fosilnih gorivih in odvisnost od njih države privede tudi do tega, da se lotijo vrtanja v novih regijah in povečajo obseg kopnih in morskih površin, namenjen njihovemu pridobivanju, kar lahko povzroči nova tveganja, kot so razlitja nafte in onesnaževanje.

Podobno bi lahko skokovito povečanje rabe obnovljivih virov energije povezali z večjim povpraševanjem po materialih, kot so redki elementi, ki se uporabljajo v baterijah ali fotonapetostnih modulih. Kot pri drugih dejavnostih proizvodnje energije je tudi za fotonapetostne module in polja vetrnih elektrarn potreben prostor – bodisi na kopnem ali morju. Podobno so za proizvodnjo bioenergije (kar velja tako za biomaso kot biogoriva) potrebne obsežne kmetijske površine, porabi se tudi veliko sladke vode. Koliko zemljišč – ali površin na splošno – je potrebnih za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v zadostnih količinah za postopno opuščanje uporabe fosilnih goriv, ni vedno lahko opredeliti. Poleg tega se lahko potenciali za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in vrste obnovljivih virov energije med regijami močno razlikujejo. Nekatere države imajo morda večji potencial za izkoriščanje sončne in vetrne energije, druge pa bi lahko skoraj vse svoje energetske potrebe zadovoljile z geotermalno energijo.

Poleg tega bosta čez nekaj let oprema in infrastruktura za proizvodnjo energije – od fotonapetostnih modulov do cevovodov in elektrarn – zastareli. Ob koncu življenjske dobe uporabljenih materialov bo treba poskrbeti tudi za njihovo odstranitev. Dejansko nam lahko energija iz obnovljivih virov omogoči, da oblikujemo svoje tehnične rešitve, kot so fotonapetostni moduli, v skladu z načeli krožnega gospodarstva, v okviru katerega je mogoče različne komponente in vire ponovno uporabiti, predelati in reciklirati.

Potencialne koristi pa niso omejene le na konec življenjske dobe komponent ter njihovo ponovno uporabo in recikliranje. Tudi boljše krajinsko načrtovanje in urbanistično projektiranje – kot je namestitev fotonapetostnih modulov na strehe ali na avtocestne zvočne pregrade – lahko ublažijo nekatere pomisleke glede rabe zemljišč, obremenjevanja s hrupom in vizualnega onesnaževanja.

Tehnološke rešitve ali zasnova lahko nedvomno prispeva k zmanjšanju negativnih vplivov naše sedanje rabe energije. Naše odločitve glede izbire virov energije, ki jih sprejemamo kot gospodinjstva, vlagatelji, potrošniki in oblikovalci politik, s katerimi dajemo prednost rabi čiste in pametne energije, bi lahko dejansko bile dovolj močno gonilo, ki bi v nekaj desetletjih korenito spremenilo način rabe in proizvodnje energije.

Podobno bi lahko učinkovitejša raba vseh virov, in sicer s preprečevanjem nastajanja odpadkov ter njihovo ponovno uporabo in recikliranjem, pripomogla k splošnemu zmanjšanju potreb po energiji. Konec koncev energijo uporabljamo za pridelovanje hrane in proizvodnjo potrošniških izdelkov. Vsakič, ko jih zavržemo, tratimo vire – energijo, vodo, zemljišča in delovno silo –, ki so bili uporabljeni pri proizvodnji hrane in izdelkov ter njihovi dobavi potrošnikom.

([1]) Zaradi primerljivosti je energijska vsebnost različnih goriv pretvorjena v ekvivalente nafte, tj. energetsko intenzivnost nafte.

([2]) Bruto končna poraba energije pomeni energente, dobavljene za energetske namene končnim potrošnikom (industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu), vključno z električno energijo in toploto, ki jo porabi energetska panoga za proizvodnjo električne in toplotne energije in toplote, ter izgubami električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu.

([3]) Potniški kilometer pomeni prevoz enega potnika z določenim načinom prevoza (po cesti, železnici, zraku, morju, celinskih plovnih poteh itd.) na razdalji enega kilometra.

([4]) Države članice EGP zajemajo države EU-28, Islandijo, Lihtenštajn, Norveško, Švico in Turčijo.

Povezana vsebina

Novice in članki

Povezani kazalci

Sorodne publikacije

Geographic coverage

Temporal coverage

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100