Energija in podnebne spremembe

Globalno podnebje se spreminja, kar pomeni, da so ekosistemi, zdravje ljudi in gospodarstvo izpostavljeni vse večjemu tveganju. Iz nedavne ocene, ki jo je pripravila agencija EEA in ima naslov „Podnebne spremembe, vplivi in ranljivost v Evropi 2016“, je razvidno, da se tudi v evropskih regijah že čutijo vplivi spreminjajočega se podnebja, vključno z dviganjem morske gladine, ekstremnejšimi vremenskimi razmerami, poplavami, sušami in neurji.

Te spremembe se dogajajo, ker se v ozračje spuščajo velike količine toplogrednih plinov, ki so posledica številnih človekovih dejavnosti po vsem svetu, zlasti pa zgorevanja fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, ogrevanje in transport. Pri zgorevanju fosilnih goriv se v ozračje sproščajo onesnaževala zraka, ki škodujejo okolju in zdravju ljudi.

Globalno gledano pomeni poraba energije daleč največji vir izpustov toplogrednih plinov, ki izhajajo iz človekove dejavnosti. Približno dve tretjini globalnih izpustov toplogrednih plinov sta povezani z zgorevanjem fosilnih goriv za pridobivanje energije, potrebne za ogrevanje, električno energijo, promet in industrijo. Tudi v Evropi se največ toplogrednih plinov sprošča v ozračje z energetskimi procesi, ki so bili leta 2015 vir 78 % vseh izpustov v EU.

Naša raba in proizvodnja energije občutno vplivata na ozračje, vse bolj pa drži tudi nasprotno. Podnebne spremembe lahko spremenijo potencial za proizvodnjo energije in potrebe po energiji. Tako na primer spremembe vodnega cikla vplivajo na vodno energijo, zaradi višjih temperatur pa se povečuje povpraševanje po energiji za hlajenje poleti, medtem ko se pozimi zmanjšujejo potrebe po ogrevanju.

Globalna in evropska zavezanost ukrepanju

Dosedanja globalna prizadevanja za ublažitev podnebnih sprememb so leta 2015 pripeljala do sprejetja Pariškega sporazuma, s katerim je 195 držav sprejelo prvi univerzalen in pravno zavezujoč globalni podnebni dogovor. Cilj sporazuma – ohraniti dvig povprečne globalne temperature znatno pod 2 °C ob hkratnem prizadevanju, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C – je ambiciozen ter ga ni mogoče doseči brez korenite prenove globalne proizvodnje in porabe energije.

EU je v podporo globalni podnebni agendi sprejela zavezujoče podnebne in energetske cilje za leto 2020 ter predlagala cilje za leto 2030, in sicer v okviru svojih splošnih prizadevanj za prehod na nizkoogljično gospodarstvo in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050. Prvi sklop podnebnih in energetskih ciljev za leto 2020 vključuje 20-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (v primerjavi z ravnjo iz leta 1990), 20-odstotni delež obnovljivih virov v končni porabi energije in 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti. Glede na trenutne predloge, o katerih se razpravlja v okviru institucij EU, so ti cilji za leto 2030, ki je naslednji mejnik, še ambicioznejši, in sicer 40-odstotno zmanjšanje izpustov, 27-odstotni delež obnovljivih virov v končni porabi energije in 27-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti (ali 30-odstotno, kot je pred kratkim predlagala Evropska komisija) v primerjavi z izhodiščno vrednostjo.

Zmanjšanje skupnih izpustov

Ukrepi, sprejeti za izpolnitev teh ciljev, prispevajo k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov v Evropi. Leta 2015 so bili izpusti toplogrednih plinov v EU za približno 22 % manjši kot leta 1990. Zmanjšali so se v vseh glavnih gospodarskih sektorjih razen v prometu in hlajenju. V tem obdobju je bilo največje zmanjšanje izpustov (in sicer v skoraj enakem obsegu) doseženo v industrijskem sektorju in sektorju oskrbe z energijo.

V skladu z nedavnimi ocenami agencije EEA o izpustih toplogrednih plinov in energiji (Trendi in napovedi v Evropi 2016)  je EU kot celota na dobri poti, da doseže svoje cilje za leto 2020. Po letu 2020 naj bi se tempo zmanjševanja upočasnil, zato je za izpolnitev dolgoročnih ciljev potrebnih več prizadevanj. zlasti se je izkazalo, da je kljub večji učinkovitosti avtomobilov v smislu porabe goriv in vse večji uporabi biogoriv v EU zelo težko zmanjšati skupne izpuste iz prometa. Pričakuje se, da bodo nekatere tehnološke rešitve, kot so biogoriva druge generacije ter zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, prispevale k skupnim prizadevanjem za ublažitev podnebnih sprememb, vendar ni jasno, ali jih je mogoče izvajati v potrebnem obsegu ter ali so dolgoročno izvedljive in resnično trajnostne.

Odločba o porazdelitvi prizadevanj in sistem EU za trgovanje z izpusti

Kar zadeva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, je eden od temeljev prizadevanj Evropske unije odločba o porazdelitvi prizadevanj, v kateri so določeni zavezujoči letni cilji glede izpustov toplogrednih plinov za vse države članice do leta 2020. Odločba med drugim zajema promet, stavbe, kmetijstvo ter ravnanje z odpadki, ki so skupaj odgovorni za približno 55 % vseh izpustov v EU. Nacionalni cilji glede izpustov so bili določeni na podlagi relativnega bogastva držav članic, kar pomeni, da morajo bogatejše države zmanjšati izpuste v večjem obsegu od drugih, pri čemer lahko nekatere države povečajo svoje izpuste iz sektorjev, zajetih v odločbi. Do leta 2020 bodo nacionalni cilji skupaj zagotovili približno 10-odstotno zmanjšanje skupnih izpustov EU iz zajetih sektorjev v primerjavi z ravnjo iz leta 2005.

Preostalih 45 % izpustov EU (predvsem iz elektrarn in industrijskih obratov) se ureja v okviru sistema EU za trgovanje z izpusti (EU ETS). Sistem EU ETS določa zgornjo mejo skupne količine toplogrednih plinov, ki jo lahko izpusti več kot 11 000 obratov, ki so veliki porabniki energije, v 31 državah ([1]). Vključuje tudi izpuste letalskih prevoznikov, ki letijo med temi državami.

V okviru sistema EU ETS družbe prejmejo ali kupijo pravice do izpustov, s katerimi lahko trgujejo z drugimi družbami. Družbam, katerih izpusti presegajo njihove pravice, se naložijo visoke kazni. Zgornja meja na ravni sistema se sčasoma znižuje, kar pomeni, da se skupni izpusti zmanjšujejo. S pripisovanjem denarne vrednosti ogljiku sistem EU ETS spodbuja družbe, da poiščejo stroškovno najučinkovitejše načine za zmanjšanje izpustov in vlagajo v čiste nizkoogljične tehnologije.

Evropska agencija za okolje spremlja napredovanje zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, zajetih s sistemom EU ETS. V skladu z najnovejšimi podatki in oceno so se ti izpusti v obdobju 2005–2015 zmanjšali za 24 % ter so že pod zgornjo mejo, določeno za leto 2020. To zmanjšanje je predvsem posledica manjše porabe črnega premoga in lignita ter večjega deleža obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije. Od leta 2005 so se zmanjšali tudi izpusti iz drugih industrijskih dejavnosti, zajetih v sistem EU ETS, vendar so v zadnjih letih ostali nespremenjeni.

Evropska komisija je pred kratkim predlagala hitrejši tempo zmanjševanja izpustov po letu 2021, tako da bi sektorji, zajeti v sistem ETS, do leta 2030 zmanjšali svoje izpuste za 43 % v primerjavi z letom 2005. Države članice EU lahko dolgoročno, torej po letu 2030, dosežejo še večje zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov iz sektorjev, zajetih v odločbi o porazdelitvi prizadevanj. Brez znatnih prizadevanj, usmerjenih v te sektorje, EU ne bo izpolnila svojega cilja za leto 2050, in sicer zmanjšati izpuste za 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

Ciljna usmerjenost v sektorje in zagotavljanje dolgoročne skladnosti

Prizadevanja EU za zmanjšanje izpustov, povezana z odločbo o porazdelitvi prizadevanj in sistemom EU ETS, so podprta z najrazličnejšimi politikami in dolgoročnimi strategijami. Tako lahko recimo spremembe v rabi zemljišč, kot sta krčenje gozdov ali pogozdovanje, vplivajo tudi na koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju. Evropska komisija je v ta namen julija 2016 podala zakonodajni predlog, v skladu s katerim bi se v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 vključili izpusti toplogrednih plinov in njihovo odstranjevanje iz ozračja, ki so posledica rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

Podobno je zaradi vse večjega povpraševanja po prevozu zelo težko zmanjšati izpuste iz prometnega sektorja. EU se je reševanju tega vprašanja posvetila s pripravo različnih svežnjev ukrepov na področju prometne politike, vključno z Evropsko strategijo za mobilnost z nizkimi izpusti in pobudami, kot je Evropa v gibanju. Spoprijemanju z drugimi izzivi, kakršna sta denimo spodbujanje energetske učinkovitosti v stavbah ali pridobivanje energije iz obnovljivih virov, pa je namenjen celoviti sveženj ukrepov, ki je bil predlagan novembra 2016.

Dolgoročni podnebni cilji EU so vključeni v širše okvire politik, s katerimi so tudi podprti. Eden takšnih okvirov je Strategija za energetsko unijo, katere cilj je zagotavljati dolgoročno medsebojno usklajenost politik. Brez jasne vizije politik in trdne dolgoročne politične zavezanosti vlagatelji, proizvajalci in potrošniki ne bi bili pripravljeni sprejemati rešitev, ki jih morda štejejo za tvegane naložbe.

Naložbene odločitve oblikujejo prihodnost

V bistvu je izpuste toplogrednih plinov, povezane z energijo, mogoče zmanjšati na dva načina: z izbiro čistejših virov energije, na primer z nadomestitvijo fosilnih goriv z negorljivimi obnovljivimi viri energije, in/ali z zmanjšanjem skupne porabe energije prek prihrankov energije in večje energetske učinkovitosti, na primer z izboljšanjem izolacije stanovanj ali uporabo okolju prijaznejših načinov prevoza.

Da bi preprečili najhujše vplive podnebnih sprememb, se mora ta prehod zgoditi zelo kmalu, veliko preden izčrpamo zaloge fosilnih goriv. Bolj ko izpuščamo toplogredne pline v ozračje, manj verjetno je, da bomo omejili škodljive učinke podnebnih sprememb.

Zaradi nujnosti prehoda na obnovljive vire energije se poraja vprašanje, ali naj še naprej vlagamo ali načrtujemo naložbe v energijo, pridobljeno iz fosilnih goriv. Na naložbene odločitve lahko vplivajo odločitve, povezane s politiko subvencioniranja posameznih virov energije. V tem pogledu so bile subvencije in davčne spodbude ključnega pomena pri spodbujanju proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zlasti sončne in vetrne energije. To velja tudi za naložbe v fosilna goriva, ki so v številnih državah še vedno subvencionirane.

Številni vlagatelji so v zadnjih letih oznanili, da so se odločili umakniti svoje naložbe iz dejavnosti, povezanih s fosilnimi gorivi. Nekatere od teh odločitev so temeljile na etičnih pomislekih, medtem ko je šlo pri drugih za vprašanje poslovne smotrnosti takih naložb, saj je bila določena zgornja meja skupne količine toplogrednih plinov, ki se lahko izpustijo (kar se pogosto imenuje „ogljični proračun“) v ozračje, da do konca stoletja globalno segrevanje ozračja ne bi preseglo 2 °C.

Proizvodnja električne energije pogosto zahteva velike naložbe in ko začne elektrarna delovati, se pričakuje, da bo delovala več desetletij. Sedanje in načrtovane naložbe v konvencionalne tehnologije, ki onesnažujejo okolje, lahko dejansko upočasnijo prehod na čiste vire energije. Take naložbene odločitve lahko za več desetletij „zamrznejo“ energetske možnosti in vire, kar oteži sprejemanje novih rešitev.

Da bi agencija EEA opozorila na tovrstno nevarnost, je analizirala obstoječe in načrtovane evropske elektrarne na fosilna goriva. Iz analize je razviden obstoj tveganja, da bo imela EU več zmogljivosti za proizvodnjo električne energije na fosilna goriva, kot jih bo potrebovala, če bomo podaljšali življenjsko dobo obstoječih elektrarn in v naslednjih desetletjih zgradili nove elektrarne na fosilna goriva. Povedano drugače, da bi izpolnili podnebne cilje EU, bi morali ustaviti delovanje nekaterih od teh elektrarn.

Podobne nevarnosti vezanosti na staro tehnologijo obstajajo denimo na področju prometa, kjer je naša mobilnost močno odvisna od motorjev z notranjim zgorevanjem, ki temeljijo na uporabi fosilnih goriv, kar je povezano s stalnimi naložbami v tradicionalno cestnoprometno infrastrukturo. Vse to ovira prehod na bolj trajnostne načine prevoza, ki so resnično nujno potrebni za ublažitev podnebnih sprememb, zmanjšanje onesnaževanja zraka in obremenjevanja s hrupom ter navsezadnje izboljšanje kakovosti življenja ljudi.

Reševanje energetsko-podnebne dileme ni lahko, vendar številne obetavne inovacije že dobivajo obliko. V nedavnem poročilu z naslovom „Prehod v trajnost: zdaj za dolgoročnost“, ki sta ga pripravili agencija EEA in Evropska mreža za okoljske informacije in opazovanje okolja (Eionet), so predstavljene nekatere inovacije iz več sektorjev, ki imajo potencial za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, povezanih z energijo. Zmanjšanje količin odpadne hrane, urbano vrtnarjenje, boljše dobavne verige in letala na sončni pogon – vse to so morda le majhni koščki v veliki sestavljanki, vendar skupaj predstavljajo, kako lahko nastanejo inovativne tehnologije in prakse ter tlakujejo pot obsežnejšim spremembam na področju trajnosti.