Osebna orodja

naslednji
prejšnji
zadetki

Preskoči na vsebino. | Preskoči na navigacijo

Sound and independent information
on the environment

Nahajate se tu: Domov / Teme / Obale in morja / Obale in morja

Obale in morja

Spremeni jezik
Topics: , ,
Človekove dejavnosti povzročajo v obalnih in morskih ekosistemih okoljske spremembe brez primere. Pritiski ribištva, onesnaževanje s kopenskimi in morskimi viri onesnaževanja, urbanizacija, izguba in slabšanje stanja dragocenih habitatov ter invazije tujerodnih vrst se večajo po vsem svetu. Podnebne spremembe bodo vse te vplive verjetno še poslabšale.

Evropo obdajajo štiri morske regije: Sredozemsko, Črno in Baltsko morje ter severni Atlantski ocean s Severnim morjem. Evropa številne pomorske dejavnosti izvaja tudi v Arktičnem oceanu.

Človekove dejavnosti so pogosto zgoščene na obalnih območjih, ki so jih najmanj sposobna prenesti in kjer so škodljivi učinki najbolj vidni. Evropska obalna območja najbolj ogrožajo onesnaževanje voda in evtrofikacija, izguba biotske raznovrstnosti, razvoj mest, uničevanje krajine in obalna erozija.

Evropska morja in obale: zanimiva dejstva

  • Pomorsko območje, ki je pod jurisdikcijo držav članic EU, je večje kot celotna kopenska površina EU.
  • EU ima več kot 68 000 km obale, kar je več kot 3-krat več kot je imajo ZDA in skoraj 2-krat več kot je ima Rusija; če upoštevamo tudi Islandijo, Norveško in Turčijo, ki so članice Evropske agencije za okolje, je dolžina obale 185 000 km.
  • Skoraj polovica prebivalstva EU živi manj kot 50 km od morja; večina živi v mestnih območjih ob obali. Leta 2001 je 70 milijonov ljudi ali 14 % celotnega prebivalstva EU živelo do 500 metrov od obale.
  • Morje je najbolj priljubljen počitniški cilj v Evropi: 63 % evropskih turistov izbere morje za svojo počitniški cilj. Tako na primer po ocenah 8 do 10 milijonov rekreacijskih ribičev namaka trnke za šport ali veselje in s tem evropski industriji doprinese med 8 in 10 milijard EUR letno.
  • Vrednost ekonomskih sredstev v območju do 500 metrov od obale je ocenjena na 500 do 1000 milijard EUR.
  • Po napovedih naj bi javni izdatki EU za zaščito obale pred nevarnostjo erozije in poplav v obdobju 1990–2020 dosegli 5,4 milijarde EUR letno.

[ES, 2006: Pomorska dejstva in številke (dostop 27. septembra 2010)

O obalah in morjih

Regional sea characteristics

Regionalne značilnosti morja

Evropska morja obsegajo Baltsko morje, Črno morje, severovzhodni Atlantski ocean in Sredozemsko morje. Severovzhodni Atlantik obsega Severno morje, pa tudi Arktično, Barentsovo, Irsko in Keltsko morje ter Biskajski zaliv in ibersko obalo.

Baltsko morje je polzaprto in malo slano zaradi omejene izmenjave vode s severovzhodnim Atlantikom in izlivov velikih rek. Zaradi teh pogojev je morje še posebej ranljivo za onesneževanje s hranili.

Tudi Črno morje je polzaprto; gre za največji svetovni celinski bazen z omejeno izmenjavo vode s Sredozemskim morjem. Voda v njem v globini nad 150 do 200 metrov ne vsebuje kisika. Slanost površinske vode v Črnem morju je povprečna. Za večino Črnega morja prevladuje mnenje, da vsebuje zaloge nafte in plina in na območju že poteka iskanje teh dveh energentov.

Tudi Sredozemsko morje je polzaprto morje; njegova slanost je zaradi visoke stopnje izhlapevanja in maloštevilnih izlivov rek visoka. Zanj je značilna omejena izmenjava vode z Atlantskim oceanom in Črnim morjem. Je biotsko najbolj raznovrstno morje v Evropi.

Severovzhodni Atlantski ocean obsega vrsto morij in širok razpon podnebnih razmer. Gre za zelo produktivno območje z najbolj dragocenimi ribolovnimi območji Evrope in številnimi edinstvenimi habitati in ekosistemi. Prav tako je to kraj, kjer se nahajajo največje zaloge nafte in plina v Evropi.

Obala je območje, kjer se stikata kopno in morje. V 24 obalnih državah članicah EEA je 560 000 km2 obalnih območij, kar ustreza 13 % celotne kopenske mase teh držav (podatek temelji na podatkovni zbirki Corine Land Cover za pokrovnost tal iz leta 2000).

Globoko morje in morsko dno tvori obsežen in zapleten sistem, ki je z izmenjavo snovi, energije in biotske raznovrstnosti povezan s preostalim planetom. Delovanje globokomorskih ekosistemov je ključnega pomena za svetovne biokemične cikle, od katerih je odvisen velik del kopenskega življenja in človeške civilizacije. Globoko morje najdemo v evropskih in mednarodnih vodah Atlantskega in Arktičnega oceana. Globoko morje običajno pomeni morje, ki je globlje od 400 metrov.

Degradacijo morskih in obalnih ekosistemov opažamo v Baltskem, Črnem in Sredozemskem morju, severovzhodnem Atlantiku in Arktičnem oceanu. Dejavnosti, ki vplivajo na okolje, so posledica izpolnjevanja naših trenutnih človeških potreb, vendar včasih nepovratno vplivajo na vrste in habitate, ki so se razvili v več tisoč, morda celo več milijonih let.

Te dejavnosti so povezane z visoko in vedno večjo gostoto prebivalstva na evropskih obalah, z ribolovom, kmetijskim onesnaževanjem, industrijskimi kemikalijami, razvojem turizma, pomorskim prometom, infrastrukturami za energijo iz obnovljivih virov in drugimi pomorskimi dejavnostmi.

Posebni problemi:

  • Kljub velikemu izboljšanju naprav za čiščenje odpadnih voda razpršeno onesnaževanje s hranili, ki je posledica kmetijstva, še vedno ostaja velik problem za obalno in morsko okolje, saj pospešuje rast fitoplanktona in lahko vodi do razširjene izčrpanosti kisika.
  • Koncentracija nekaterih težkih kovin in obstojnih organskih onesnaževal v morskih živih organizmih na izbranih lokacijah v vseh evropskih morjih presega omejitve za količino teh snovi v živilih. Število velikih nesreč razlitja nafte se je zmanjšalo, vendar so izpusti nafte, do katerih pride pri običajnih dejavnostih, kot so promet in rafinerije, še vedno pogosti. Te snovi se kopičijo skozi celo prehranjevalno verigo.
  • Invazivne vrste se širijo s pomorskim prometom in ribogojstvom ter imajo lahko uničujoče posledice za ekosisteme in družbo. Ocenjuje se, da letna gospodarska izguba, ki nastane zaradi invazivnih vodnih vrst, presega 100 milijard USD na svetovni ravni.
  • Netrajnostni ribolov se pojavlja v vseh evropskih morjih in ogroža preživetje evropskih staležev rib. Škodljive ribolovne prakse, kot so pridnene vlečne mreže, se nadaljujejo. Ribe, ptice, sesalci in želve so prilov, morski habitati in ekosistemi pa trpijo zaradi vplivov ribolovnega orodja. Ribolov lahko spremeni morski ekosistem.
  • Čeprav se varstvo morskih in obalnih habitatov in vrst z vključevanjem obalnih in morskih območij v omrežje Natura 2000 izboljšuje, je to izboljševanje počasno in težavno. Stanje nekaterih obalnih in večine morskih habitatov še zdaj ni ocenjeno; 22 % morskih sesalcev grozi izumrtje.
  • Turizem, ki nosi odgovornost za razvoj mest na sredozemski obali, je sedaj gonilna sila razvoja tudi na obali Črnega morja.
  • Zaradi podnebnih sprememb se dvigujeta površinska temperatura morja in raven morske gladine. Zaradi teh sprememb morske in obalne vrste spreminjajo svojo geografsko in sezonsko porazdelitev; upravljanje ribištva in naravnih habitatov bo treba vedno bolj prilagajati tem spremembam, da bi tako zagotovili okoljsko trajnostnost. pH oceana se bo zaradi povečane vsebnosti CO2 v ozračju še naprej povečeval. Vedno višje temperature in zakisljevanje ogrožajo koralne grebene na evropskih čezmorskih ozemljih, centrih biotske raznovrstnosti.

Evropske politike

Reševanje okoljskih problemov evropskih obal in morij zahteva politični odziv, ki deluje na vseh področjih politike, povezanih z vodo, naravo, onesnaževanjem, ribištvom, podnebnimi spremembami in prostorskim načrtovanjem. V preteklosti so se ta štela za ločena področja politike, vendar pa od sprejetja okvirne direktive o morski strategiji (ODMS) leta 2008 uresničujemo celovit odgovor: pristop k upravljanju upošteva celoten ekosistem in določa cilj, v skladu s katerim je treba doseči dobro okoljsko stanje za številne posebne okoljske vidike. Okvirno direktivo o morski strategiji podpirajo okvirna direktiva o vodah, ki ureja ekološko stanje v obalnih in prehodnih vodah, in sicer z upoštevanjem obremenitve s hranili in kemikalijami ter hidromorfološke obremenitve, ter direktivi o pticah in habitatih, ki določata ohranitvene cilje za nekatere morske in obalne habitate in vrste.

Pričakuje se, da se bo rast morskega, kmetijskega in turističnega sektorja nadaljevala; pomemben prihodnji cilj okvirne direktive o morski strategiji bo, da se s strategijami upravljanja zagotovi, da je ta rast okoljsko trajnostna. Take strategije bi lahko podprli z izvajanjem načel načrtovanja, ki so skladni s celostnim upravljanjem obalnih območij in pomorskim prostorskim načrtovanjem.

Čeprav okvirna direktiva o morski strategiji določa okoljske cilje za stanje ribjih staležev, ureja vse vidike ribištva skupna ribiška politika (SRP). Nova reforma bo sprejeta leta 2012.

Sorodne povezave

  • Okvirna direktiva o morski strategiji terja dobro okoljsko stanje za številne biološke elemente, tudi ribe, ki ga je v morskih vodah treba doseči do leta 2020. Pričakuje se, da bo pripomogla k zmanjšanju obremenitev in vplivov onesnaževanja na morsko okolje.
  • Celostno upravljanje obalnih območij priporoča razvoj strategij za trajnostni obalni razvoj.
  • Pomorsko prostorsko načrtovanje je orodje, ki podpira razvoj strategij za trajnostno rabo morja, in sicer s povezovanjem različnih uporabnikov morja.
  • Okvirna direktiva o vodah zahteva, da se do leta 2015 po vsej EU doseže dobro ekološko stanje ali dober ekološki potencial bioloških in kemičnih elementov v rečnih ustjih in na obalah, ter naj bi po pričakovanjih zmanjšala obremenitve in vplive onesnaževanja na rečna ustja in obale. Prav tako bo zmanjšala obremenitve zaradi hidromorfoloških sprememb.
  • Cilj direktive o nitratih je bil zmanjšati onesnaževanje z nitrati iz kmetijstva.
  • Cilj direktive o čiščenju komunalne odpadne vode je bil zmanjšati onesnaževanje iz naprav za čiščenje odplak in nekaterih industrijskih panog.
  • Direktivi o habitatih in pticah (glej naravovarstveno zakonodajo EU) sta temeljni kamen politike EU za ohranjanje narave. Direktiva o habitatih temelji na dveh stebrih: na omrežju zaščitenih območij Natura 2000 in strogem sistemu zaščite vrst.
  • Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) obravnava grožnjo podnebnih sprememb na svetovni ravni. Njen Kjotski protokol določa zavezujoče cilje na področju izpustov za tiste razvite države, ki so ga ratificirale, kot so na primer države članice EU. Več o politikah na področju podnebnih sprememb.

Komentarji

Naročnine
Vpis za prejemanje naših poročil (v tiskani in/ali elektronski obliki) in četrtletnega e-glasila.
Spremljajte nas
 
 
 
 
 
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100