Kako prehraniti lačno mesto

Spremeni jezik
Article Objavljeno 18.08.2016 Zadnja sprememba 28.09.2016 11:14
Topics: , ,
Sestavine obrokov, ki jih zaužijemo doma ali v restavracijah, prihajajo od blizu in daleč. V vse bolj urbaniziranem in globaliziranem svetu je treba hrano, pridelano na podeželju, pripeljati v mesta. Veliko pozornosti se posveča zmanjševanju »prehranskih kilometrov«, kar je lahko uporaben, a včasih omejen koncept. Pametnejši in okolju prijaznejši prometni sistem bi rešil le del tega problema. Potrebna je širša sistemska analiza celotnega prehranskega sistema.

Tudi če živimo na kmetiji, je treba večino hrane, ki jo zaužijemo, tako ali drugače prepeljati. Ker trije od štirih Evropejcev živijo v mestih, je oskrba s hrano močno odvisna od prevoza, ki pa je trenutno zelo odvisen od uporabe fosilnih goriv. Seveda to negativno vpliva na okolje in podnebje.

Na območjih mest živi več kot polovica svetovnega prebivalstva in po napovedih Združenih narodov se bo delež mestnega prebivalstva do leta 2050 povečal na približno dve tretjini – kar pomeni več kot šest milijard ljudi.

Predvideva se, da bo veliko teh prebivalcev mest pripadnikov vse številnejšega in razmeroma premožnega srednjega razreda, zato se bodo potrebe po prevozu najrazličnejše hrane za zadovoljevanje naših potreb in okusov verjetno povečale.

Prepotovana razdalja ne pove veliko o samem potovanju

Prevoz hrane, ljudi in blaga v mnogočem vpliva na okolje, saj med drugim povzroča onesnaževanje zraka, hrup, drobljenje pokrajine in izpuste toplogrednih plinov. Skrb zaradi teh vplivov je privedla do koncepta »prehranskih kilometrov«, kar običajno pomeni razdaljo, ki jo prepotuje hrana, da jo dostavijo na domove, v veleblagovnice in restavracije.

Izračunavanje »prehranskih kilometrov« je lahko v nekaterih primerih uporaben način ocenjevanja, kolikšen je vpliv naših obrokov na okolje. Ima pa ta koncept tudi vrsto pomembnih omejitev: promet povzroča le del vplivov na okolje, povezanih s hrano. Kar zadeva izpuste toplogrednih plinov, je to, kako je hrana pridelana (npr. v ogrevanih rastlinjakih ali na odprtih poljih v času rastne sezone), običajno veliko pomembnejše od tega, kako daleč jo prepeljejo. V resnici je večina vplivov naše hrane na okolje povezana z njeno pridelavo, kar vključuje tudi krčenje gozdov za pridobivanje novih kmetijskih površin, umetno namakanje, uporabo umetnih gnojil, krmljenje živali itd.

Če upoštevamo zgolj »prehranske kilometre«, s tem ne prezremo le tega, kako je bila hrana pridelana, temveč tudi to, kakšno hrano kupujemo.

Če postanete vegetarijanec ali preprosto zmanjšate količino zaužitega mesa, začnete jesti druge vrste mesa ali zmanjšate količino odpadne hrane, lahko za četrtino zmanjšate svoj s hrano povezani toplogredni odtis.

 

Poleg tega »prehranski kilometri« običajno upoštevajo le pot, opravljeno od kraja pridelave do veleblagovnice ali restavracije. Vendar je lahko prevoz večjih količin hrane od enega kraja do drugega pravzaprav zelo učinkovit. Vaša odločitev, kako boste prišli (peš, s kolesom, avtomobilom ali avtobusom) do trgovine in nazaj domov, je lahko pri merjenju vpliva vašega obroka na okolje veliko pomembnejša.

Določanje, kdo kaj prodaja

Prehranski kilometri so verjetno manj zaskrbljujoči kot to, kako pride hrana do potrošnikov. Na evropski ravni ne obstaja ena sama, skupna veriga oskrbe s hrano. V zadnjih letih se poskušajo logistična podjetja med seboj povezati in nuditi storitve po vsej Evropi. Kljub temu prizadevanju zaradi cenovnih pritiskov, s katerimi se soočajo, številna vseevropska logistična podjetja sklepajo pogodbe z malimi podizvajalci. Zato velik del cestnega tovornega prometa še vedno opravi na tisoče malih podjetij in samozaposlenih prevoznikov.

Hkrati se je po podatkih iz raziskave, ki jo je naročila Evropska komisija, prodaja hrane na drobno v EU bolj skoncentrirala zaradi prodora trgovskih verig, hipermarketov in diskontnih trgovin s centraliziranim sistemom distribucije, ki uporablja sodobne logistične pristope. PPovedano drugače: prodajo hrane na drobno obvladuje manj igralcev kot nekoč. To je privedlo do učinkovitejše logistike in ustvarjanja prihrankov, vendar se je zmanjšala pestrost hrane, ki je na voljo potrošnikom, poleg tega pa se mali pridelovalci vse teže vključijo v distribucijske sisteme.

V takšnih centraliziranih logističnih sistemih lahko pride tudi do motenj v delovanju, kar trgovine in potrošniki občutijo kot motnje v oskrbi s hrano. Protesti zaradi visokih cen goriva so leta 2000 v Veliki Britaniji povzročili, da so veleblagovnice v nekaterih primerih omejile količino hrane, dokler niso bile ponovno vzpostavljene prehranske oskrbne verige.

S tem ko vežemo naš prehranski sistem na prevoz velikega obsega, vplivamo tudi na to, kakšno hrano jemo. Ker mora med prevozom in po njem hrana ostati sveža (ali vsaj užitna), je je treba veliko pobrati še nezrele, za veliko vrst hrane pa je uporaba konzervansov postala neizogibna.

Doba dostave pic z brezpilotnimi letali?

V Evropi naglo raste spletno nakupovanje živil, zaradi česar se lahko zelo spremeni način, kako pride hrana do potrošnikov. Ni pa še povsem jasno, ali bo to za okolje slabo ali dobro.

Po izsledkih neke raziskave o nakupovanju elektronike, oblačil in igrač, ki jo je opravil Tehnološki inštitut v Massachusettsu, je spletno nakupovanje okolju najprijaznejša izbira. Obstajata dva glavna razloga: kupec se izogne poti v trgovino, vodenje spletne trgovine pa tudi povzroča veliko manj izpustov (pri tem se porabi tudi manj energije) kot fizično vodenje trgovine na drobno. Če pa živite blizu trgovine z živili, lahko izračun pokaže drugačne rezultate. To je odvisno od vrste dejavnikov: Kako blizu je najbližja trgovina? Se boste tja odpravili peš, s kolesom ali avtomobilom? Kupujete hrano za ves teden ali le za en obrok?

Vprašanje je tudi, kako naše nakupovalne navade sledijo spremembam v tehnologiji prevozov. Samovozni električni tovornjaki in brezpilotna letala, ki bodo dostavljala pice, lahko postanejo stvarnost veliko prej, kot se nam dozdeva. Pri prevozih na velike razdalje lahko igro spremenijo kontejnerske ladje, ki porabijo manj goriva – po možnosti počasni parniki, opremljeni z jadri.

Podobno se lahko tudi naša prehrana spremeni tako, da bo bolj vegetarijanska ali pa bomo svoje potrebe po beljakovinah v večji meri zadovoljevali s hrano iz ribogojnic ali žuželkami. Kar zadeva logistiko, bi bilo veliko enostavneje prevažati visoko hranljive, koncentrirane praške ali tablete, vendar se takšne suhe rešitve vsaj za zdaj verjetno še ne bi skladale z našo predstavo o slastni večerji.

Druge inovativne rešitve, kot je pridelava hrane v mestih, denimo na navpičnih kmetijah ali strehah, lahko zmanjšajo potrebe po prevozu in hkrati pomagajo mestom pri prilagajanju posledicam podnebnih sprememb.

Značilnosti evropskega prehranskega sistema

7. okoljski akcijski program EU opredeljuje smel cilj »živeti dobro, v okviru zmožnosti našega planeta«. Ugotavlja tudi, da sta hrana in mobilnost skupaj s stanovanji ključna sektorja, kjer bi morali zmanjšati skupni vpliv potrošnje na okolje ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla dobrin. Skupaj ta dva sektorja povzročata skoraj 80 % s potrošnjo povezanih vplivov na okolje.

Zmanjšanje količin odpadne hrane, ki je nastane približno 179 kg na povprečnega prebivalca EU letno, je videti dober začetek, saj bi se tako zmanjšale tudi potrebe po prevozu hrane. A če se hočemo lotiti reševanja problematike netrajnostne porabe hrane, moramo v ta prizadevanja zajeti celoten prehranski sistem – od pridelave do porabe in upravljanja.

Iz tega razumevanja so izhajala najnovejša poročila EEA (Evropske agencije za okolje), med drugim dokument »Ozelenjevanje skupne kmetijske politike« (CAP) in poglavje o kmetijstvu v poročilu »Evropsko okolje – stanje in napovedi 2015« (SOER 2015). Sistemske analize obravnavajo hrano v širšem trajnostnem kontekstu, saj je ne povezujejo le z njenimi trenutnimi vplivi na okolje, temveč tudi z vprašanji, kakršna so prehranska varnost in globalizirani svet, rastoče povpraševanje po hrani, povezano z rastjo svetovnega prebivalstva, rast plač, vplivi podnebnih sprememb na pridelavo hrane, spreminjanje  prehrane z debelostjo na eni in podhranjenostjo na drugi strani.



 

Geographic coverage

Austria, Belgium, Bulgaria, Croatia, Cyprus, Czech Republic, Denmark, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Iceland, Ireland, Italy, Latvia, Liechtenstein, Lithuania, Luxembourg, Malta, Netherlands, Norway, Poland, Portugal, Romania, Slovakia, Slovenia, Spain, Sweden, Switzerland, Turkey, United Kingdom
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100