Smeti v naših morjih

Spremeni jezik
Article Objavljeno 08.09.2014 Zadnja sprememba 22.04.2016 11:32
Oceani pokrivajo približno 70 % planeta, morske smeti pa je mogoče najti skoraj vsepovsod. Morske smeti, zlasti plastika, ne ogrožajo le zdravja naših morij in obal, ampak tudi naše gospodarstvo in skupnosti. Večina jih nastane zaradi dejavnosti na kopnem. Kako lahko zaustavimo tok smeti v naša morja? Najboljše mesto za reševanje te svetovne morske problematike je kopno.

 Image © Rastislav Stanik

Leta 2007 je na obalo v severni Franciji naplavilo neobičajno skupino brodolomcev. Šlo je za gumijaste račke, ki so zaključile svojo epsko 15 letno potovanje, ki se je začelo januarja 1992, ko je ladja na poti iz Hongkonga v Združene države v viharju izgubila del tovora. V enem od zabojnikov, ki je padel v morje, je bilo 28 800 igračk, od katerih jih je nekaj pristalo na avstralski in vzhodni obali Združenih držav nekaj let pozneje. Druge so prečkale Beringovo ožino in Arktično morje ter pristale na obalah Grenlandije, Združenega kraljestva in Nove Škotske.

Nedokončano potovanje plastike

Gumijaste račke niso edina oblika smeti, ki jih ustvarja človek in ki plavajo po naših morjih. Morske smeti tvorijo izdelani in obdelani trdni materiali (npr. plastika, steklo, kovina in les), ki se na kakršen koli način znajdejo v morskem okolju.

Vsako leto v svetovnih morjih in oceanih konča približno 10 milijonov ton smeti. Plastika, zlasti plastična odpadna embalaža, kot so plastenke in vrečke za enkratno uporabo, je daleč najpogostejša vrsta ostankov, ki jih najdemo v morskem okolju. Seznam se nadaljuje: poškodovane ribiške mreže, vrvi, higienski vložki, tamponi, vatirane palčke, kondomi, cigaretni ogorki, vžigalniki za enkratno uporabo itd.

Masovna proizvodnja plastike se je začela sredi petdesetih let prejšnjega stoletja in se je eksponentno povečala z 1,5 milijona ton letno na sedanjih 280 milijonov ton letno. Približno tretjino sedanje proizvodnje sestavlja embalaža za enkratno uporabo, ki se odvrže v kakšnem letu dni.

V nasprotju z organskimi snovmi plastika nikoli ne „izgine" v naravi in se kopiči v okolju, predvsem v oceanih. Sončna svetloba, slana voda in valovi plastiko razbijajo na vse manjše dele. Razpadanje plenice ali plastenke na mikroskopske delce lahko traja približno 500 let. Vsa mikroplastika pa ni posledica procesa delitve. Nekateri potrošniški izdelki, kot so zobna krema, kozmetika in izdelki za osebno nego, že vsebujejo mikroplastiko.

Oceanski tokovi, skupaj z vetrovi in kroženjem Zemlje, pobirajo te delce, med katerimi so nekateri veliki nekaj mikronov (ena milijoninka metra) in tvorijo velike zaplate na območjih, ki se imenujejo vrtinci. Glede na velikost delcev se lahko pojavljajo v obliki prosojne „plastične juhe". Ti vrtinci so tekoči ter spreminjajo velikost in obliko. Ocenjuje se, da je največji in najbolj preučevani vrtinec, severnopacifiški vrtinec, pritegnil 3,5 milijona ton smeti na območju, za katerega se ocenjuje, da ima dvakratno površino Združenih držav. V naših oceanih je pet vrtincev, v katerih se nabirajo odpadki, vključno z Atlantikom.

Nekatere delce odnese na obalo, kjer se pomešajo s peskom celo na najbolj oddaljenih predelih sveta. Drugi delci postanejo del prehranske verige.

Od kod prihajajo morske smeti

V skladu z nekaterimi ocenami približno 80 % odpadkov, najdenih v morskem okolju, nastaja zaradi dejavnosti na kopnem. Vir morskih smeti ni nujno omejen na človeške dejavnosti vzdolž obale. Smeti, čeprav odložene na kopnem, proti morju nosijo reke, poplave in veter. Preostalo pa prispevajo ribolovne dejavnosti, plovila, plavajoče naprave, kot so naftne ploščadi, in kanalizacija.

Glede izvora morskih smeti obstajajo nekatere razlike med posameznimi območji. V Sredozemskem, Baltskem in Črnem morju kopenske dejavnosti ustvarijo največ morskih smeti; v Severnem morju pa so morske dejavnosti enako pomemben vzrok.

Več plastike kot planktona

Težko je oceniti poln obseg vplivov morskih smeti. Morske smeti imajo dva ključna škodljiva vpliva na morske prostoživeče živali: zaužitje in zapletanje.

Raziskava, ki jo je leta 2004 opravil Algalita, neodvisni inštitut za pomorske raziskave s sedežem v Kaliforniji, je pokazala, da vzorci morske vode vsebujejo šestkrat več plastike kot planktona.

Morske živali in ptice zamenjujejo morske smeti za hrano, odvisno od njihove velikosti in pogostosti. Več kot 40 % obstoječih vrst kitov, delfinov in pliskavk, vse vrste morskih želv in približno 36 % vrst morskih ptic je že zaužilo morske smeti. Zaužitje ni omejeno le na eno ali dve posamezni živali. Prizadene jate rib in morskih ptic. Več kot 90 % lednih viharnikov, ki jih je mrtve naplavilo na obalo Severnega morja, je imelo v želodcu plastiko.

Želodec, napolnjen z neprebavljivo plastiko, lahko živali prepreči hranjenje in s tem povzroči stradanje do smrti. Kemikalije in plastika prav tako lahko delujejo kot strup in glede na odmerek trajno oslabijo ali ubijejo žival.

Večji delci plastike lahko ogrožajo morske organizme. Številne živali, vključno s tjulnji, delfini in morskimi želvami, se lahko zapletejo v plastične odpadke ter v morju izgubljene ribiške mreže in vrvice. Večina živali, ki se zapletejo, ne preživi, ker se ne morejo dvigniti na morsko površino, da bi dihale, uiti roparicam ali se hraniti.

Vrh ledene gore

Morske smeti so vsesplošna težava in o njih je težko zbrati zanesljive podatke. Tokovi in vetrovi premikajo vidne delce naokrog, zaradi česar se lahko zgodi, da se nekateri odpadki štejejo več kot enkrat. Poleg tega naj bi le majhen del morskih smeti plaval oziroma naj bi ga naplavilo. V skladu s Programom Združenih narodov za okolje (UNEP) le 15 % morskih odpadkov plava na morski površini; nadaljnjih 15 % jih ostane v vodnem stolpcu, 70 % pa na morskem dnu.

„Nevidni" del odpadkov še naprej ogroža celotno zdravje morskega okolja. Ocenjuje se, da se na svetu izgubi, pusti ali zavrže približno 640 000 ton ribiškega pribora. V te „mreže duhov" se še leta in desetletja ujemajo ribe in druge morske živali.

Nekatere od teh vrst rib, ki zaužijejo plastiko, se redno znajdejo na naših krožnikih. Uživanje morskih sadežev, izpostavljenih plastiki in drugim kemikalijam na osnovi nafte, prav tako ogroža zdravje ljudi. Vplivi na zdravje ljudi niso popolnoma jasni.

Najbolj prizadete so obalne skupnosti

Na obalnih območjih živi več kot 40 % prebivalcev Evropske unije. Morske smeti poleg škode za okolje povzročajo še socialno-ekonomske stroške, ki vplivajo na večino obalnih skupnosti. Čista obala je bistvenega pomena za kopališki turizem. Na obali Atlantskega oceana na stometrskem pasu plaže povprečno najdejo 712 kosov smeti. Brez ukrepanja se morske smeti kopičijo na plaži. Številne skupnosti in podjetja morajo za povečanje privlačnosti svojih kopališč za turiste pred začetkom poletne sezone plaže očistiti.

Celovite ocene skupnih stroškov morskih smeti za družbo ni. Prav tako je težko oceniti izgube za lokalno gospodarstvo, če se obiskovalci odločijo oditi drugam. Vendar obstajajo primeri konkretnih stroškov čiščenja obal, izraženi v denarju. V Združenem kraljestvu občine za čiščenj plaž porabijo približno 18 milijonov EUR letno.

S čiščenjem plaž je mogoče pobrati večje dele in izboljšati estetski videz območja, toda kaj se dogaja z majhnimi delci? Po podatkih mednarodne organizacije Kommunenes Internasjonale Miljøorganisasjon (KIMO), ki združuje lokalne skupnosti v zvezi z vprašanji z onesnaževanjem morja, tvori plastika približno 10 % (po teži) obalnega materiala. Zaradi majhnosti jo je pogosto nemogoče razlikovati od peska.

Reševanje vprašanja morskih smeti: začeti je treba s preprečevanjem

Čeprav so morske smeti le ena od obremenitev za zdravje morskega okolja, povzroča vedno večjo skrb. Kopičenje in dolga življenjska doba plastike v naravi vprašanje še bolj zapleteta. Morske smeti so čezmejna težava; ko vstopijo v morje, nimajo lastnika. Zaradi tega je ravnanje z njim težje ter močno odvisno od dobrega regionalnega in mednarodnega sodelovanja.

Vprašanja, povezana z morjem, so neposredno obravnavana v nekaterih predpisih Evropske unije. Okvirna direktiva o morski strategiji Evropske unije, sprejeta leta 2008, na primer opredeljuje morske odpadke kot eno od področij, ki jih je treba rešiti za doseganje dobrega okoljskega stanja za vse morske vode do leta 2020. Kot odziv na te direktive Evropske unije in svetovne obveznosti, izražene na konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju - Rio+20 leta 2012, 7. okoljski akcijski program Evropske unije (2014–2020) predvideva vzpostavitev izhodišča za določitev cilja zmanjšanja.

Podobno kot pri celovitem ravnanju z odpadki je njihovo preprečevanje izhodišče za reševanje vprašanja morskih odpadkov. Kako lahko preprečimo nastajanje odpadkov? Ali potrebujemo plastične vrečke pri vsakem nakupovanju? Ali so lahko nekateri od naših proizvodov in proizvodnih procesov oblikovani tako, da ne vsebujejo ali ustvarjajo mikroplastike? Zagotovo so lahko.

Marine litter

(c) Ani Becheva / EEA Waste•smART

Ukrepi se začnejo na kopnem

Naslednji korak je sprejetje ukrepov na kopnem, preden odpadki dosežejo naša morja. Evropska unija je v ta namen sprejela politike in zakonodajo, namenjene izboljšanju ravnanja z odpadki, zmanjšanju embalažnih odpadkov in povečanju stopenj recikliranja (predvsem plastike), izboljšanju čiščenja odpadnih voda in učinkovitejši uporabi virov na splošno. Pripravljene so tudi direktive, ki bodo pomagale zajeziti onesnaženje z ladij in iz pristanišč. Izboljšanje izvajanja politik preprečevanja nastajanja in zmanjševanja količine odpadkov morebiti lahko prinese velike koristi.

Kaj pa odpadki, ki že vplivajo na naša morja in oceane? Morski odpadki se že leta kopičijo v naših morjih. Nekateri deli so potonili na dno, drugi pa se premikajo naokrog z oceanskimi tokovi. Skoraj nemogoče si je zamišljati, kako bi vse to lahko očistili.

Obstaja nekaj pobud za „lovljenje odpadkov", v okviru katerih plovila pobirajo morske odpadke, podobno kot se na kopnem pobirajo komunalni odpadki. Vendar z uporabljenimi metodami ne pobirajo odpadkov pod določeno velikostjo. Zato problematika mikroplastike ostaja nerešena. Poleg tega so te pobude preveč omejene, da bi privedle do resničnih izboljšav glede na obseg problematike in velikost oceanov.

Enako je mogoče reči glede čiščenja plaž in obal. Kljub temu so pobude dober način ozaveščanja o vprašanju in vključevanja prebivalcev v reševanje problematike morskih odpadkov. Pravzaprav gre preprosto za številke. S povečevanjem števila prostovoljcev, ki sodelujejo v dejavnostih, se lahko izboljša preprečevanje.

Marine LitterWatch

Evropska agencija za okolje je razvila orodje „Marine LitterWatch", ki vključuje uporabniški program za spremljanje morskih odpadkov na plažah v Evropi. Aplikacija, ki je brezplačna, omogoča skupnostim, ki izvajajo čiščenje, da zbirajo podatke, kar lahko pripomore k izboljšanju znanja o morskih odpadkih. Zainteresirane strani lahko prav tako poiščejo bližnje pobude za čiščenje ali ustvarijo lastno skupnost.

Geographic coverage

Europe
Dynamic

Temporal coverage

2014

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100