Osnove ekonomike in okolja

Spremeni jezik
Article Objavljeno 08.09.2014 Zadnja sprememba 31.08.2016 15:12
Pariz v Franciji je bil marca 2014 prizadet zaradi težav, povezanih s trdnimi delci. Več dni je bila močno omejena uporaba avtomobilov. Na drugi strani planeta pa je kitajska družba dala na trg nov produkt: zavarovanje v primeru smoga za domače potnike, katerih potovanje je bilo pokvarjeno zaradi slabe kakovosti zraka. Koliko je torej vreden čist zrak? Ali nam lahko ekonomika pomaga zmanjšati onesnaževanje? Poglejmo si osnovne ekonomske pojme pobliže.

 Image © Gülcin Karadeniz

Beseda „ekonomija" izhaja iz starogrške besede „oikonomia" in pomeni vodenje gospodinjstva. Dejavnosti, ki jih obsega, segajo celo dlje nazaj. V preteklosti so bile skupnosti sestavljene predvsem iz širših družin, ki so sodelovale, da je skupina lahko preživela in da so bile izpolnjene njihove osnovne potrebe. Različni člani skupnosti so bili odgovorni za razne dejavnosti: zagotavljanje hrane, iskanje ali gradnjo zavetišča itd.

Ker se naše družbe in razpoložljiva tehnologija postajale vse bolj dovršene, so se člani začeli specializirati za različne naloge, ki jih skupnost potrebuje. Specializacija je nastala s povečanim obsegom menjave blaga in storitev znotraj skupnosti in z drugimi skupnostmi.

Tržne cene

Trgovino je omogočila uporaba skupne valute. Ne glede na to, ali je v obliki kroglic, srebrnikov ali evrov, „denar" izraža implicitni dogovor o tem, da ga lahko vsakdo, ki ga poseduje, zamenja za blago in storitve. Dejanska cena (koliko enot skupne valute naj se zamenja za proizvod) je prav tako dogovor med kupcem in prodajalcem.
Obstajajo različni modeli, ki pojasnjujejo, kako trgi določajo prodajno/nakupno ceno. Ena od osnovnih predpostavk je, da kupec ali potrošnik proizvodu pripiše določeno vrednost in da je zanj pripravljen plačati. Za večino proizvodov velja, da se število potrošnikov zmanjšuje z zvišanjem cene.

Druga predpostavka je, da dobavitelj ne bi naredil proizvoda, če tega ni mogoče prodati po ceni, višji od stroškov proizvodnje enote tega proizvoda. V resničnem svetu dobavitelji, zato da konkurente prisilijo v umik s tržišča ali da zmanjšajo prevelike zaloge, svoje proizvode morda prodajo po ceni, ki je nižja od stroškov proizvodnje, kar se imenuje „damping".

Ključna beseda je „strošek". Kako izračunamo stroške? Ali cene, po katerih plačujemo za blago in storitve, vključujejo stroške uporabe naravnih virov – ali bolj strokovno „naravni kapital" – ali stroške onesnaževanja, ki nastanejo med proizvodnjo in porabo?

Kratek odgovor je nikalen. Skoraj nobena cena na tržišču ne odraža resničnih stroškov proizvoda – tj. stroškov, ki zajemajo hkrati proizvodne stroške in okoljske stroške (vključno z zdravstvenimi stroški, povezani z degradacijo okolja). Naš sedanji gospodarski sistem je zgrajen na tisočletni praksi, ki temelji na spoznanju, da so storitve, ki nam jih zagotavlja narava, brezplačne. Večinoma to, kar plačamo za material (nafta, železova ruda, voda, les itd.), pokriva stroške pridobivanja, prevoza in poslovanja. To je ena glavnih slabosti sedanjega gospodarskega sistema in iz dveh ključnih razlogov je ni mogoče preprosto odpraviti.

Težave z ocenitvijo stroškov

Prvič, zelo težko je oceniti stroške za vse storitve in koristi, ki nam jih zagotavlja narava, ali za vso škodo, ki jo povzročajo naše dejavnosti. Koliko so posamezniki ali družbe pripravljeni plačati za čist zrak, se lahko precej razlikuje. Za prebivalce, ki so izpostavljeni izredno visokim stopnjam onesnaženosti s trdnimi delci, je lahko vreden celo bogastvo; za tiste, ki ga vsak dan uživajo, je lahko nekaj, kar komaj opazijo.

Okoljski ekonomisti razvijajo računovodske pojme, ki poskušajo izračunati „ceno" za te koristi, ki jih prejmemo od okolja, ter škodo, ki jo okolju povzročajo naše dejavnosti.

Okoljsko obračunavanje se delno osredotoča na stroške škode za izračunavanje denarne vrednosti storitev. V zvezi s kakovostjo zraka, na primer, izračunajo zdravstvene stroške zaradi slabe kakovosti zraka, izgube življenja, krajše življenjske dobe, izgube delovnih dni itd. In na drugi strani, koliko je vredno življenje na mirnem območju? Uporabijo se lahko razlike v cenah stanovanj na podobni ravni za oceno tržne vrednosti tihega okolja.

Vsi ti izračuni so okvirni. Ni vselej jasno, do kolikšne mere slaba kakovost zraka prispeva k težavam z dihanjem ali hrup k nižjim cenam stanovanj.

V zvezi z nekaterimi viri se z okoljskim obračunavanjem prav tako ocenjuje, koliko tega vira je na voljo na danem območju, kot na primer sladke vode v porečju. To vključuje stopnje padavin, rečne pretoke, površinske vode in podzemne vode itd.

Fish for free

(c) Gülcin Karadeniz

Plačevanje za okoljske storitve

Drugič, tudi če bi lahko določili jasno ceno, bi vključevanje teh „dodatnih stroškov" v sedanje cene kratkoročno imelo resne socialne posledice. Močno zvišanje cen hrane leta 2008, ko so se cene nekaterih osnovnih živil v šestih mesecih podvojile, je prizadelo vse, najbolj pa najrevnejše. Hiter premik od sistema, v katerem so naravni viri brezplačni, v sistem, v katerem so vključeni vsi stroški, bi bil dokaj družbeno sporen.

Vendar so nekateri okoljski stroški že vključeni v cene, ki jih plačujemo za določeno blago in storitve. Davki in subvencije so najobičajnejši instrumenti, ki jih uporabljajo vlade za „prilagoditev" tržnih cen. Okoljske dajatve dodajajo cenam proizvodov dodatne stroške, zaradi česar je prodajna cena višja. Ta instrument bi bilo mogoče uporabiti za zmanjšanje potrošnje nekaterih netrajnostnih proizvodov. Cestnine za območja s pogostimi zastoji, ki se uporabljajo v nekaterih evropskih mestih, dovoljujejo vožnjo v mestnem središču samo tistim uporabnikom osebnih vozil, ki so plačali dodatno dajatev.

Subvencije lahko podobno spodbudijo potrošnike, da izberejo bolj okolju prijazne proizvode, če je nakupna cena nižja. Ta orodja se lahko uporabljajo tudi za obravnavanje vprašanj družbene enakosti z zagotavljanjem pomoči prikrajšanim in prizadetim skupinam.

Okoljski ekonomisti prav tako razvijajo zamisli v zvezi z „okoljsko davčno reformo", da bi ugotovili, kako je mogoče spremeniti davke, da bodo podpirali okolju prijazne alternative, in kako je mogoče prenoviti okolju škodljive subvencije.

V nekaterih primerih so lahko udeleženci na trgu (dobavitelji ali kupci) dovolj veliki, da lahko vplivajo na trg. Odločitev državnih organov o prehodu na zelene tehnologije in proizvode jim je omogočila prodor na tržišče in konkuriranje uveljavljenim akterjem.

Čeprav nam področje ekonomije pomaga razumeti nekatere pojme, ki vplivajo na naše vzorce potrošnje in proizvodnje, cene in spodbude, se lahko v našem globaliziranem svetu pojavijo številni drugi dejavniki, kot sta tehnologija in politika.

Povezana vsebina

Novice in članki

Related briefings

Sorodne publikacije

Geographic coverage

Europe
shranjeno pod: ,
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100