Od proizvodnje do odpadkov: prehranski sistem

Spremeni jezik
Article Objavljeno 08.09.2014 Zadnja sprememba 31.08.2016 15:19
Vse več naravnih virov uporabljamo zaradi rasti prebivalstva, sprememb življenjskega sloga in naraščajoče osebne porabe. Za spopad z netrajnostno potrošnjo se moramo lotiti celotnega sistema virov, vključno s proizvodnimi metodami, vzorci povpraševanja in dobavnimi verigami. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo hrano.

 Image © Gülcin Karadeniz

Prehranski sistem na splošno vključuje vse snovi, postopke in infrastrukturo v zvezi s kmetijstvom, trgovino, maloprodajo, prevozom in potrošnjo živilskih izdelkov. Hrana je osnovna človekova potreba, tako kot sta voda in energija. Poleg tega, da je razpoložljiva, mora biti tudi visoke kakovosti, raznolika, dostopna, varna za uporabo in cenovno dostopna. Obstaja tudi močna povezava med našim zdravjem in blaginjo ter hrano. Podhranjenost in debelost sta zdravstveni težavi, ki sta neposredno povezani z načinom proizvodnje, trženja in potrošnje naše hrane.

Poraba hrane pri Evropejcih se je z leti zelo spremenila. V primerjavi z obdobjem pred petdesetimi leti pojemo več kot dvakrat toliko mesa na osebo. Vendar se je od leta 1995 potrošnja govejega mesa na osebo znižala za 10 %. Hkrati pa Evropejci jedo več perutnine, rib in morskih sadežev ter sadja in zelenjave.

Evropska unija je eden od največjih proizvajalcev hrane na svetu. Uporablja sodobne sisteme kmetijske proizvodnje in ima za kmetijstvo primerno zemljo. Znatno se je povečala produktivnost na hektar, zlasti v drugi polovici 20. stoletja. Evropa glede na raznolikost kmetijskih zemljišč in podnebij proizvaja široko paleto proizvodov. Za zadovoljitev povpraševanja po hrani pa je odvisna tudi od uvoza.

Kmetijska produktivnost z vidika hektarskega donosa se je povečala zaradi monokulture (tj. proizvodnje ene poljščine na velikih površinah) in namakanja, boljše mehanizacije in večje uporabe kemikalij, kot so pesticidi in gnojila. Z intenzifikacijo kmetijstva lahko Evropa z uporabo manj zemljišč pridela več hrane.

Ti načini proizvodnje niso brez posledic za okolje. Ta način pospeševanja kmetovanja prinaša večje obremenitve za okolje, posledice tega so večje onesnaženje zaradi dušika in izpustov CO2, večja izguba biotske raznovrstnosti na kmetijskih površinah ter onesnaženje prsti, rek in jezer. Poleg tega naraščajoča uporaba zunanjih vložkov za doseganje večjih donosov pri proizvodnji hrane pogosto povzroča zmanjšanje njene celotne energetske učinkovitosti. To pomeni, da pri uporabi več energije za proizvodnjo hrane dejansko dobimo ven vse manj energije (kalorij) v smislu dejanske energije hrane, namenjene ljudem.

Waste bags

(c) Gülcin Karadeniz

Trajnostno in produktivno

Evropa mora nedvomno zmanjšati okoljske vplive kmetijske proizvodnje. Hkrati mora še naprej proizvajati podobne količine hrane za zadovoljitev povpraševanja v Evropski uniji in svetu.

Evropska unija je eden največjih svetovnih proizvajalcev hrane in izvoznikov. Vsako večje zmanjšanje obsega njene proizvodnje bi vplivalo na svetovno proizvodnjo in s tem na cene hrane. Kako lahko Evropa še naprej proizvaja visokokakovostno hrano v zadostnih količinah in po dostopnih cenah ob hkratnem zmanjšanju okoljskih vplivov kmetijstva?

Pomaga lahko sprejem bolj trajnostnih načinov kmetovanja. Metode ekološkega kmetovanja omogočajo intenzifikacijo kmetijstva brez vnosa sintetičnih kemikalij (tj. gnojil in pesticidov) z uporabo naravnih izdelkov in spodbujanjem ekoloških postopkov v proizvodnji. Z uporabo metod natančnega kmetovanja je mogoče zmanjšati uporabo kemikalij in s tem nekatere od okoljskih vplivov.

Ne glede na metodo mora proizvodnja hrane ostati dovolj intenzivna, da zadovoljuje povpraševanje po hrani. Tako ne bo prišlo do nadaljnjega poslabšanja pri rabi zemljišč in biotski raznovrstnosti.

Poleg tega je kmetijstvo v številnih regijah glavni vir dohodka za lokalne skupnosti, če ne omenimo, da je del družbenega tkiva in lokalne kulture. Pri vseh ukrepih, namenjenih izboljšanju prehranskega sistema, bi bilo treba upoštevati te družbene vidike.

Ukrepi, katerih cilj je le proizvodna stran, ne bodo uspeli „ozeleniti" celotnega prehranskega sistema. V drugih fazah, kot so prevoz, maloprodaja in potrošnja, pa so potrebna nadaljnja povečanja učinkovitosti. Sprememba prehranjevanja od manj mesa k več zelenjave bi zmanjšala pritisk na rabo zemljišč.

Živilski odpadki

Po ocenah se v Evropi ena tretjina hrane, proizvedene v Evropi, ne porabi, v vseh fazah verige pa nastajajo odpadki. Evropska komisija ocenjuje, da se samo v Evropski uniji zavrže 90 milijonov ton hrane (ali 180 kg na osebo), ki je še vedno precej primerna za prehrano ljudi. Živilski odpadki so v publikaciji Evropske unije z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri opredeljeni kot eno od področij, ki jih je treba posebej obravnavati.

Številni med nami poskušajo zmanjšati količino hrane, ki se zavrže doma. Eden od načinov je priprava ravno prave količino hrane za kosilo — ne preveč in ne premalo. Drug način je biti ustvarjalen z ostanki prejšnjega dne. Vendar se ne glede na to, kako se trudimo, nekaj hrane vseeno zavrže: sadje zgnije in mleko se skisa. Živilski odpadki iz gospodinjstev predstavljajo le del celotne količine hrane, ki jo zavržemo. Velike količine hrane se izgubijo, še preden pridejo do naših hladilnikov.

Glede količin hrane, ki se izgubi v različnih fazah, za Evropsko unijo ne obstajajo nobene ocene. Ni zanesljivih in primerljivih podatkov, zlasti za živilske odpadke, ki nastanejo pri kmetijski proizvodnji in ribolovu. Vendar so na voljo nekatere analize za posamezne države.

Analiza živilskih odpadkov na Švedskem

V skladu s študijo, ki jo je opravila švedska agencija za varstvo okolja, so Švedi leta 2012 ustvarili 127 kg živilskih odpadkov na prebivalca. V to oceno niso vključeni živilski odpadki, ki nastanejo v proizvodni fazi (kmetijstvo in ribolov), in neizogibni živilski odpadki v živilskopredelovalni industriji.

Od te količine jih je 81 kg na osebo nastalo v gospodinjstvih. Restavracije so ustvarile 15 kg na osebo, samopostrežne trgovine 7 kg na osebo in gostinski obrati 6 kg na osebo. Švedska študija je prav tako ocenila, koliko teh živilskih odpadkov je bilo „nepotrebnih". Ugotovitve kažejo, na katerih področjih so mogoča morebitna izboljšanja učinkovitosti: 91 % živilskih odpadkov, nastalih v samopostrežnih trgovinah, 62 % v restavracijah, 52 % v gostinskih obratih in 35 % v gospodinjstvih je bilo opredeljenih kot nepotrebnih.

Nekateri živilski odpadki se pojavljajo v okviru prizadevanj za zagotavljanje skladnosti z obstoječo zakonodajo, ki varuje javno zdravje in potrošnike. Okužena hrana, vzeta s polic, predstavlja izgubo virov, pa tudi preventivni ukrep, potreben za varovanje zdravja ljudi.

Drugi ukrepi so manj enostavni. Napis „Uporabno najmanj do konca" na živilskih proizvodih ne pomeni nujno, da se živilo pokvari z danes na jutri, ampak da se njegova kakovost od takrat naprej slabša. Nekateri izdelki so torej še vedno varni za uporabo po navedenem datumu, vendar jih trgovci ne prodajajo in potrošniki ne kupujejo. Izpolnjevanje pričakovanj potrošnikov (glede široke izbire in polnih polic ali estetike) lahko prav tako povzroča živilske odpadke v fazi maloprodaje.

Usoda neprodanih živil je odvisna od načina ravnanja z odpadki. Uporabijo se lahko za krmo, so kompostirani ali predelani kot energija, ali pa končajo na odlagališčih.

Koristi enega sistema so koristi tudi drugega sistema

Vsakič ko zavržemo živila, izgubljamo tudi zemljo, vodo, energijo in vse druge snovi, ki se uporabljajo za proizvodnjo hrane, ki je ne porabimo. Zato vsako zmanjšanje živilskih odpadkov dejansko pomeni morebitne koristi za okolje. Če bomo zmanjšali količino hrane, ki jo izgubimo v prehranskem sistemu, bomo potrebovali manj vode, manj gnojila, manj zemljišč, manj prevoza, manj energije, manj zbiranja odpadkov, manj recikliranja in tako naprej.

V širšem okviru zelenega gospodarstva se s povečevanjem učinkovitosti rabe virov v enem sistemu zmanjša raba virov v drugih sistemih. To skoraj vedno pomeni, da imajo koristi od tega vsi.

Povezana vsebina

Novice in članki

Related briefings

Sorodne publikacije

Geographic coverage

Europe
Dynamic

Temporal coverage

2014

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100