Osebna orodja

naslednji
prejšnji
zadetki

Preskoči na vsebino. | Preskoči na navigacijo

Sound and independent information
on the environment

Nahajate se tu: Domov / Signali - Blaginja in okolje / Signali 2013 / Članki / Zakonodaja o zraku v Evropi

Zakonodaja o zraku v Evropi

Spremeni jezik
Onesnaženost zraka ni povsod enaka. V ozračje se sproščajo različna onesnaževala iz zelo različnih virov. Po vstopu v ozračje se lahko preoblikujejo v nova onesnaževala in razširijo po svetu. Oblikovanje in izvajanje politik za reševanje zapletenosti teh težav ni lahka naloga. Spodaj podajamo pregled zakonodaje o zraku v Evropi.
ImaginAIR: Onesnaženje zraka...

ImaginAIR: Onesnaženje zraka...  Image © Jean-Jacques Poirault

Fotografije so bile posnete z vrha nebotičnika Montparnasse pozimi v obdobju 1997–1998, ko je onesnaženost zraka zaradi dušikovega dioksida presegla mejne vrednostmi.

Jean-Jacques Poirault, Francija (ImaginAIR)

Količina onesnaževal, ki jih oddajamo v zrak, ki ga dihamo, je po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je EU začela uvajati politike in ukrepe v zvezi s kakovostjo zraka, zelo upadla. Izpusti onesnaževal v zrak iz številnih večjih virov, med njimi prometa, industrije in proizvodnje energije, so danes pod nadzorom in na splošno upadajo, čeprav ne vedno v predvidenem obsegu.

Cilj so onesnaževala

Eden od načinov, s katerimi je EU dosegla izboljšanje, je bil postavitev pravno zavezujočih in nezavezujočih mejnih vrednosti za celotno Unijo za določena onesnaževala, razpršena v zraku. EU je določila standarde za delce različnih velikosti, ozon, žveplov dioksid, dušikove okside, svinec in druga onesnaževala, ki imajo lahko škodljiv učinek na zdravje ljudi in ekosisteme. Glavna zakonodajna dokumenta, ki določata mejne vrednosti v Evropi, sta Direktiva 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo iz leta 2008 in Okvirna direktiva 96/62/ES o ocenjevanju in upravljanju kakovosti zunanjega zraka iz leta 1996.

Prek zakonodaje se kakovost zraka izboljšuje tudi z določitvijo mejnih vrednosti nacionalnih letnih izpustov za določena onesnaževala. V teh primerih so države same zadolžene za uvedbo potrebnih ukrepov, s katerimi zagotavljajo, da so vrednosti izpustov pod mejnimi vrednostmi, ki so določene za določeno onesnaževalo.

Göteborški protokol h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (LRTAP) Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo in Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah izpustov EU določata letne mejne vrednosti izpustov za evropske države glede onesnaževal zraka kot tudi glede onesnaževal, ki povzročajo zakisovanje, evtrofikacijo in onesnaženost z ozonom v prizemnih plasteh. Göteborški protokol je bil popravljen in spremenjen leta 2012. V letu 2013 pa bosta potekala pregled in sprememba Direktive o nacionalnih zgornjih mejah izpustov.

Cilj so sektorji

Evropska zakonodaja se – poleg določanja standardov kakovosti zraka za določena onesnaževala in letne nacionalne zgornje meje izpustov – usmerja na določene sektorje, ki delujejo kot viri onesnaženosti zraka.

Izpusti onesnaževal zraka iz industrijskega sektorja med drugim urejata Direktiva 2010/75/EU o industrijskih izpustih iz leta 2010 in Direktiva 2001/80/ES o omejevanju izpustov nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav iz leta 2001.

Izpuste iz vozil ureja vrsta standardov delovanja in goriv, med njimi tudi Direktiva 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva iz leta 1998 in standardi izpustov vozil, poznani tudi kot standardi Euro.

Standarda Euro 5 in Euro 6 pokrivata izpuste iz lahkih vozil, med njimi osebnih avtomobilov, dostavnih vozil in gospodarskih vozil. Standard Euro 5 je začel veljati 1. januarja 2011 in zahteva, da vsi novi avtomobili, ki jih ta predpis zadeva, oddajajo manj delcev in dušikovih oksidov, kot so določene mejne vrednosti. Standard Euro 6 bo začel veljati leta 2015 in bo predpisoval še strožje mejne vrednosti dušikovih oksidov iz dizelskih motorjev.

Obstajajo tudi mednarodni dogovori o izpustih onesnaževal zraka na drugih področjih prometa, kot je na primer Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja iz ladij (MARPOL) Mednarodne pomorske organizacije iz leta 1973, z dodatnimi protokoli, ki urejajo izpuste žveplovega dioksida v ladijskem prometu.

ImaginAIR: Contamination

(c) Javier Arcenillas, ImaginAIR/EEA

"Na srečo so v Romuniji še kraji, ki so skoraj divji in edinstveni, kjer čistosti narave še ni umazala človeška roka. Kljub temu postajajo mestna območja očiten ekološki problem."
Javier Arcenillas, Španija

Sestavljanje koščkov

Eno onesnaževalo običajno ureja več kot le en pravni predpis. Delce tako zadevajo trije evropski zakonski ukrepi (direktiva o kakovosti zunanjega zraka, direktiva o izpustih onesnaževal zraka in mejne vrednosti Euro za izpuste iz cestnih vozil) ter dve mednarodni konvenciji (LRTAP in MARPOL). Nekatere predhodnike delcev urejajo drugi zakonski ukrepi.

Poleg tega je uvajanje teh pravnih predpisov porazdeljeno v času in postopno. Za fine delce direktiva o kakovosti zraka določa 25 μg/m3 kot „ciljno vrednost“, ki jo je treba doseči do 1. januarja 2010. Isti prag je določen kot „mejna vrednost“ do leta 2015, kot posledica dodatnih obveznosti.

V nekaterih sektorjih lahko politike o zraku najprej pokrivajo določena onesnaževala v omejenih delih Evrope. Septembra 2012 je Evropski parlament sprejel popravke zakonodaje, s katerimi so bili standardi EU o izpustih žvepla z ladij usklajeni s standardi Mednarodne pomorske organizacije iz leta 2008. Do leta 2020 bo mejna vrednost za žveplo 0,5 % na vseh morjih okoli EU.

Za Baltsko morje, Severno morje in Rokavski preliv, v t. i. območjih nadzora izpustov žvepla, je Evropski parlament določil še strožjo mejno vrednost žvepla, tj. 0,1 % do leta 2015. Če upoštevamo, da standardno gorivo za plovila vsebuje 2700-krat več žvepla kot običajno dizelsko gorivo za avtomobile, potem je jasno, da so ti predpisi dober razlog, da sektor ladijskega prevoza razvije in začne uporabljati čistejša goriva.

Izvajanje v praksi

Trenutni evropski zakonodajni predpisi o kakovosti zraka temeljijo na predpostavki, da države članice EU razdelijo svoje ozemlje v več upravnih enot, v katerih morajo države z meritvami in modeliranjem oceniti kakovost zraka. Večina večjih mest naj bi predstavljala take enote. Če so standardi kakovosti zraka v neki enoti preseženi, mora država članica o tem poročati Evropski komisiji in navesti ustrezne razloge.

Države morajo pripraviti lokalne in regionalne načrte, v katerih opisujejo, kako bodo izboljšale kakovost zraka. Tako lahko vzpostavijo t. i. nizkoemisijske cone, ki omejujejo dostop za vozila, ki so večji onesnaževalci. Mesta lahko tudi spodbujajo premik k prometu, ki vključuje okolju prijaznejše načine prevoza, vključno s hojo, kolesarjenjem in javnim prometom. Lahko poskrbijo tudi, da so industrijske in komercialne kurilne naprave opremljene z opremo za nadzorizpustov, v skladu z najnovejšo in najboljšo razpoložljivo tehnologijo.

Raziskave so odločilnega pomena. Ne samo da ponujajo nove tehnologije, temveč izboljšajo tudi naše znanje o onesnaževalih zraka in njihovih negativnih učinkih na naše zdravje in ekosisteme. Vključevanje najnovejših znanj v naše zakone in ukrepe nam bo še naprej pomagalo izboljševati zrak v Evropi.

King's Park Copenhagen

(c) Gülçin Karadeniz

Več informacij

Geographical coverage

[+] Show Map

Prijavite se zdaj!
Prejmite obvestila o novih poročilih in izdelkih Trenutno imamo 33019 naročnika/ov. Frekvenca: 3-4 elektronska sporočila / mesec.
Arhiv obvestil
Spremljajte nas
 
 
 
 
 
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100