Sporazum o podnebnih spremembah: na poti k nizkoogljičnemu, na podnebne spremembe odpornemu svetu

Spremeni jezik
Article Objavljeno 22.01.2016 Zadnja sprememba 06.12.2016 15:20
Dogovor o podnebnih spremembah, ki ga je v Parizu sprejelo 195 držav, je prvi univerzalni in pravno zavezujoči sporazum na tem področju. Pariški sporazum je rezultat večletnih priprav, razprav in čedalje večjega zavedanja o potrebi po obvladanju trenutnih in potencialnih vplivov podnebnih sprememb. Predstavlja pomemben in obetaven korak k oblikovanju nizkoogljičnega in na podnebne spremembe odpornega sveta. Pošilja tudi jasen signal oblikovalcem politike in podjetjem, naj prenehajo uporabljati fosilna goriva in pričnejo vlagati v čisto energijo ter prilagoditvene ukrepe.

 Image © Leyla Emektar, Picture2050/EEA

V preteklih desetletjih je naraslo število znanstvenih dokazov, ki potrjujejo, da antropogene emisije toplogrednih plinov povzročajo dvig povprečne globalne temperature. . To globalno segrevanje posledično vpliva na intenzivnost in pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, povzroča zvišanje morske gladine ter ustvarja izjemne pritiske na naravno okolje, družbo in zdravje ljudi. Pariški sporazum, ki temelji na čedalje večji osveščenosti in mobilizaciji javnosti, je sestavljen iz globalnega akcijskega načrta za zagotovitev delovanja v smeri, ki preprečuje nevarne podnebne spremembe, tako da omeji globalno segrevanje na vrednost pod 2 °C in okrepi prizadevanja za še večjo omejitev povečanja temperature na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven.

Preglednost in odgovornost

Pred pariško konferenco so države predložile svoje „načrtovane, nacionalno določene prispevke“ (INDC), v katerih opredeljujejo svoje zaveze k obvladovanju podnebnih sprememb. Vendar pa INDC-ji, ki jih je predložilo 186 sodelujočih držav, ne zadoščajo za ohranitev dviga povprečne globalne temperature pod 2 °C do konca stoletja. Jasno je, da je treba za doseganje dolgoročnega cilja na globalni ravni in v Evropi narediti še mnogo več. Pariški sporazum priznava potrebo po dodatnih prizadevanjih. V ta namen so se vlade dogovorile, da se bodo sestale vsakih pet let in določile bolj ambiciozne cilje, v skladu z zahtevami znanosti.

Države so se tudi dogovorile, da bodo poročale o napredku pri izvajanju svojih ciljev ter da bodo zagotovile preglednost in nadzor. Preudaren sistem preglednosti in odgovornosti bo beležil napredek pri doseganju dolgoročnih ciljev. Pariški sporazum se osredotoča tudi na solidarnost pri boju proti podnebnim spremembam. Evropska unija in druge razvite države bodo še naprej podpirale ukrepe za zmanjšanje emisij in povečanje odpornosti na vplive podnebnih sprememb v ranljivih državah v razvoju.

Zadnje napovedi držav članic EU, ki jih vključuje naše poročilo „Stanje in napovedi v Evropi 2015“, kažejo, da si Evropska unija prizadeva doseči 24 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s trenutno veljavnimi ukrepi in 25 % zmanjšanje z dodatnimi ukrepi, ki jih države članice že načrtujejo. Vendar pa naša analiza tudi kaže, da bo treba za doseganje cilja 40 % zmanjšanja do leta 2030 oblikovati nove politike.

Evropa mora poleg tega okrepiti tudi svoja prizadevanja za prilagajanje podnebnim spremembam. Strategija prilagajanja podnebnim spremembam na ravni Evropske unije se že uporablja in pomaga državam pri načrtovanju njihovih prilagoditvenih dejavnosti. Doslej je nacionalno strategijo prilagajanja sprejelo že več kot 20 evropskih držav. V skladu z nedavnim poročilom EEA je večina držav navedla, da so ekstremni vremenski pojavi sprožili prilagoditvene odzive. Drugi najbolj pogosto navajan razlog za oblikovanje nacionalnih politik prilagajanja so bile politike Evropske unije, ki vključujejo prilagoditve podnebnim spremembam, sledijo stroški zaradi škode in znanstvene raziskave. Poročilo EEA, ki je bilo objavljeno konec lanskega leta , kaže, da so v približno 14 državah oblikovani ali so v postopku oblikovanja sistemi za spremljanje, poročanje ali evalvacijo nacionalnih politik prilagajanja podnebnim spremembam.

Naložbe v zelene rešitve

Ključna sestavina Pariškega sporazuma je prehod k čisti energiji, ki nagovarja k preusmeritvi od naložb v onesnažujoča fosilna goriva k naložbam v vire čiste energije po svetu in tudi v Evropi. Za to bo potrebno tesno sodelovanje ne le držav, ampak tudi mest, podjetij in civilne družbe.

Energetski sistem brez emisij ogljika bo gotovo osrednji temelj globalnih prizadevanj za omejitev in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vendar pa je treba ta prizadevanja razumeti v kontekstu življenja v okviru omejitev našega planeta. Evropska unija v sedmem okoljskem akcijskem programu določa svoj dolgoročni cilj: „Leta 2050 živimo dobro znotraj okoljskih omejitev našega planeta. Naša blaginja in zdravo okolje izhajata iz inovativnega, krožnega gospodarstva, kjer se nič ne zavrže in kjer se naravni viri upravljajo trajnostno, biotska raznovrstnost pa je zaščitena, cenjena in obnovljena na način, ki krepi odpornost naše družbe. Naša nizkoogljična rast je že dolgo ločena od rabe virov in narekuje tempo varni in trajnostni globalni družbi.“

Zagotavljanje trajnosti zahteva sistematični pristop, ki na ključne sisteme, kot so hrana, energija, mobilnost in bivanje, gleda kot na medsebojno povezane dele celote. Najboljši način za doseganje tega je gotovo z zelenim in krožnim gospodarstvom.

 

Hans Bruyninckx
Izvršni direktor EEA

Uvodnik, objavljen v glasilu EEA, št. izdaje 2015/4, december 2015.


 

Povezana vsebina

Novice in članki

Related briefings

Sorodne publikacije

Glej tudi

Geographic coverage

Austria, Belgium, Bulgaria, Croatia, Cyprus, Czech Republic, Denmark, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Iceland, Ireland, Italy, Latvia, Liechtenstein, Lithuania, Luxembourg, Malta, Netherlands, Norway, Poland, Portugal, Romania, Slovakia, Slovenia, Spain, Sweden, Switzerland, Turkey, United Kingdom
Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100