Osebna orodja

naslednji
prejšnji
zadetki

Preskoči na vsebino. | Preskoči na navigacijo

Sound and independent information
on the environment

Nahajate se tu: Domov / Članki / Evropsko kmetijstvo: kako naj bo hrana cenovno dostopna, zdrava in »zelena«

Evropsko kmetijstvo: kako naj bo hrana cenovno dostopna, zdrava in »zelena«

Spremeni jezik
Evropa se opira na intenzivno kmetijstvo, da bi pridelala zadostno količino hrane, kar vpliva na okolje in naše zdravje. Ali lahko Evropa najde okolju prijaznejši način za pridelavo hrane? To vprašanje smo postavili Ybelu Hoogeveenu, vodji skupine pri Evropski agenciji za okolje, ki preučuje vpliv porabe virov na okolje in blaginjo ljudi.

 Image © G. Karadeniz / EEA

V pred kratkim objavljenem poročilu Evropske agencije za okolje na podlagi kazalnikov je hrana označena za enega glavnih sistemov, ki vplivajo na okolje. Kaj je prehranski sistem? Kako vpliva na nas?

Izraz „prehranski sistem“ vključuje vse postopke in infrastrukturo, ki smo jih vzpostavili za pridelavo in potrošnjo hrane. Vključuje kmetijstvo, trgovino, maloprodajo, prevoz in potrošnjo. Hrana je temeljna človekova potreba. Poleg tega, da nam je na voljo, mora biti visoke kakovosti in dostopna, z drugimi besedami – neonesnažena in cenovno sprejemljiva.

Med našim zdravjem in blaginjo ter hrano je močna povezava. Tako podhranjenost kot debelost sta težavi, ki sta neposredno povezani s hrano. Tudi kmetijstvo prispeva k podnebnim spremembam ter onesnaževanju zraka in vode, kar lahko posredno vpliva na zdravje in blaginjo ljudi.

Če si zadevo ogledamo pobližje, vidimo, da ima kmetijstvo zelo pomembno družbeno-gospodarsko vlogo. V mnogih podeželskih skupnostih je kmetijstvo hrbtenica lokalnega gospodarstva, način življenja in vez z naravo, ki nam zagotavlja kulturno in rekreacijsko vrednost. Način, kako proizvajamo hrano, vpliva na privlačnost krajine, v kateri živimo.

Ali lahko v Evropi opazimo kakšne značilnosti in trende, povezane s proizvodnjo in potrošnjo hrane?

Na splošno ima Evropa sodobne sisteme kmetijske proizvodnje in zemljo, primerno za kmetijstvo. Pridelek na hektar se je močno povečal, zlasti v drugi polovici 20. stoletja. Glede na svojo raznolikost kmetijskih zemljišč in podnebij Evropa prideluje širok nabor pridelkov. Hkrati se opira na uvoz, zlasti krme, svežega sadja in zelenjave, izvaža pa predvsem predelano hrano.

Potrošnja pa se je v zadnjih letih spremenila zaradi premikov v prehranskih navadah. Na primer, poraba rdečega mesa se je v zadnjih petdesetih letih močno povečala, toda v primerjavi z letom 1995 zdaj opažamo 10-odstotno znižanje porabe govedine na osebo. Na drugi strani pa Evropejci jedo več perutnine, rib in morske hrane, sadja in zelenjave.

S kakšnimi izzivi se bodo v prihodnjih desetletjih ukvarjali prehranskisistemi v Evropi?

Zaskrbljenost v Evropi zbujata dve glavni vprašanji. Prvo je družbeno-gospodarsko. Urbanizacija in z njo povezane spremembe v življenjskem slogu kažejo, da kmetijstvo postaja čedalje manj privlačno kot gospodarska panoga. Število kmetov v Evropi upada in njihova povprečna starost narašča. Ohranjanje kmetijskih dejavnosti postaja težavno, zlasti na manj rodovitnih območjih. Nekatera kmetijska zemljišča se opuščajo in to ima lahko daljnosežne posledice na območjih, kjer kmetijske dejavnosti v resnici pomagajo ohranjati naravo.

Pri drugem vprašanju gre za intenzivnost kmetijstva. Govorimo o večjem donosu na hektar ob pomoči posodabljanja, mehanizacije, izsuševanja, namakanja ter uporabe umetnih gnojil in pesticidov. Vse to povečuje dobičkonosnost in pomeni, da za kmetovanje potrebujemo manj zemljišč. Toda s takim ravnanjem zmanjšujemo biotsko raznovrstnost kmetijskih zemljišč ter povečujemo onesnaženost prsti, rek in jezer.

Tudi podnebne spremembe bodo vplivale na kmetijsko produktivnost po vsej Evropi. Mnoge regije se bodo morda morale prilagoditi spremembam rastnih obdobij in količine padavin.

Ali lahko Evropa preide z intenzivnega na ekstenzivno kmetijstvo?

Prehod na nizkoproduktivne sisteme bi bil nerealističen in bi dosegel nasprotni učinek. Ne moremo si privoščiti, da bi bilo kmetovanje neučinkovito, bodisi v gospodarskem bodisi v okoljskem smislu. Hkrati moramo zmanjšati onesnaževanje, ki izvira iz kmetijstva. To nas postavlja pred dilemo. Organsko kmetovanje (brez pesticidov in umetnih gnojil) je lahko prav tako intenzivno, le da je pridelek približno 20 % manjši kot pri intenzivnem kmetijstvu. Če želimo še naprej pridelovati enako količino hrane, bi morali za kmetijstvo nameniti še več zemljišč.

Tudi taka sprememba bi imela globalne posledice. Ker je EU ena največjih pridelovalk in izvoznic hrane, bi močno zmanjšanje proizvodnje vplivalo tudi na svetovno proizvodnjo in posledično tudi na cene hrane. Dvig cen hrane prizadene pa vse segmente družbe, zlasti družine z nizkimi dohodki. To bi bilo v nasprotju s ciljem dostopnosti in dosegljivosti hrane.

Kakšen bi bil torej idealen scenarij?

Kmetijstvo bo vedno ena od glavnih človeških dejavnosti, ki vplivajo na okolje. Toda te vplive je mogoče omejiti na več načinov. Zdi se, da bi bil prehod na inovativne sisteme z manjšim vložkom (npr. uporabo organskih metod in tehnik natančnega kmetovanja) najboljša rešitev za prihodnost.

Toda glede na naraščajoče svetovne potrebe po hrani, vlakninah in energiji samo izboljšanje produktivnosti najbrž ne bo dovolj. Potrebujemo dodatno učinkovitost v drugih delih živilskega sistema, kot so prevoz, maloprodaja in potrošnja.

Obsežna območja se uporabljajo za pridelavo krme za prehrano goveda, da lahko pridobimo meso. Sprememba v prehrani, se pravi manj mesa in več zelenjave, bi zagotovo sprostila pritisk po izkoriščanju zemlje na svetovni ravni. Poleg tega ne smemo zanemariti hrane, ki jo zavržemo. V Evropi zmečemo proč med 30 in 40 odstotki hrane. Proces se začne na poljih, nadaljuje med prevozom in v maloprodaji ter konča v naših domovih. Na vsakem koraku tratimo zemljo, vodo in energijo, ki so potrebne za pridelavo hrane, ki je nazadnje sploh ne pojemo.

Skupna kmetijska politika EU ima pri tem ključno vlogo. Nedavne reforme so v veliki meri pretrgale povezavo med izplačili kmetom in njihovo proizvodnjo. Zdaj je za upravičenost do finančne podpore potrebna skladnost z okoljsko zakonodajo, nekateri zeleni ukrepi pa so obvezni. Čeprav to pomaga preprečevati pretirano proizvodnjo in utegne sprostiti okoljske pritiske, je mogoče storiti še več, na primer zmanjšati odvisnost od mineralnih gnojil in pesticidov.

Kmetijstvo tekmuje za zemljišča tudi z energetiko (biogoriva), stanovanjskim sektorjem in urbanizacijo. Boljše prostorsko načrtovanje – kje naj imamo intenzivno kmetijstvo in kje naj ohranimo ekstenzivno kmetovanje z manjšim donosom – bi prav tako prispevalo k učinkovitejši izrabi zemljišč in zmanjšalo izpostavljenost ljudi okoljskim pritiskom.

Na splošno idealni scenarij predvideva učinkovitejšo rabo virov, ki jih imamo na razpolago, zlasti zemlje in vode. Naše nedavno poročilo na podlagi kazalnikov upošteva širši pogled na uporabo virov, prehranski sistem pa povezuje z drugimi glavnimi sistemi: energetiko, gospodinjstvi in materiali.

Ybele Hoogeveen

Intervju objavljen v številki 2013/2 glasila Evropske agencije za okolje, december 2013

Geographical coverage

[+] Show Map

Komentarji

Evropska agencija za okolje (EEA)
Kongens Nytorv 6
1050 Kopenhagen K
Danska
Telefon: +45 3336 7100