naslednji
prejšnji
zadetki

Pospešeno naraščanje globalnega povpraševanja ogroža naravne sisteme, ki nam omogočajo  preživetje

To je eno od glavnih sporočil poročila Evropsko okolje — stanje in izgledi 2010 (SOER 2010), ki predstavlja osrednje ocenjevalno poročilo Evropske agencije za okolje (EEA).

Poročilo SOER 2010 na splošno potrjuje, da so okoljska politika in ukrepi na povezanih področjih v Evropski uniji (EU) in sosednjih državah zagotovili znatne izboljšave okolja. Vendar glavni izzivi ostajajo. Kot čedalje bolj jasno ugotavljamo, je naravni kapital v naših ekosistemih bistven za naše zdravje, blaginjo in uspeh. Zagotavlja storitve, ki so gonilna sila našega gospodarstva in ustvarjajo pogoje za življenje — med drugim prečiščevanje vode, opraševanje pridelkov, razgrajevanje odpadkov in uravnavanje podnebja.

Poročilo SOER 2010 dokazuje, da dolgoročno povpraševanje po naravnih virih za prehrano, oblačila, nastanitev in prevažanje ljudi zaradi globalnih pritiskov pospešeno narašča. Povpraševanje po naravnem kapitalu se je razširilo na nove potrebe, kot je povpraševanje po kemikalijah rastlinskega izvora ali po biomasi za nadomeščanje fosilnih goriv. Splošno gledano, pa pomeni naraščajoče povpraševanje po naravnem kapitalu večjo grožnjo za evropsko gospodarstvo in socialno kohezijo.

Poročilo SOER 2010 kaže, kako vedno bolj razumemo povezave med podnebnimi spremembami, biotsko raznovrstnostjo, rabo virov in zdravjem ljudi — in kako vse to pomeni povečevanje pritiskov na zemeljsko površino, reke in morja. Te kompleksne interakcije — v Evropi in na globalni ravni — povečujejo negotovost in tveganja za okolje.

Izzivi so veliki, vendar obstajajo možnosti za ohranitev naravnega kapitala v Evropi. Evropa mora nujno povečati učinkovitost virov in izboljšati izvajanje načel Lizbonske pogodbe glede varstva okolja. Več bi bilo treba storiti za ovrednotenje okolja v denarni vrednosti in vključitev teh vrednosti v tržne cene, na primer s pomočjo okoljskih davkov. Okrepiti bi morali razumevanje stanja okolja in možnih posledic v prihodnosti. V razvijanje osnovnega znanja in postopke oblikovanja okoljske politike bi morali vključiti različne zainteresirane skupine. Vse to je del temeljnega prehoda prek nizkoogljičnega gospodarstva v resnično zeleno gospodarstvo v Evropi.

Okrepiti moramo svoja prizadevanja na vseh področjih

Ob preučevanju posameznih strateških prednostnih nalog EU s področja okolja, lahko ugotovimo, da je zgodba na splošno enaka. Napredujemo, vendar bomo ogrozili blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij, če ne bomo okrepili svojih prizadevanj.

Na področju podnebnih sprememb smo zmanjšali emisije toplogrednih plinov in smo na dobri poti, da izpolnimo mednarodne obveze iz Kjotskega protokola. Če se bo obstoječa zakonodaja izvajala, se pričakuje, da bo EU dosegla cilj zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020. Povečujemo tudi rabo obnovljivih virov energije in smo na pravi poti, da do leta 2020 dosežemo cilj glede zagotavljanja 20 % končne porabe energije iz obnovljivih virov.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da so mednarodna prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov daleč premajhna, da bi zadržala povprečno naraščanje svetovnih temperatur pod 2 °C. To je ključnega pomena, saj se pri več kot dveh stopinjah negotovost in tveganja glede vrste in razsežnosti okoljskih sprememb in naših sposobnosti prilagajanja zelo povečajo.

Na področju narave in biotske raznovrstnosti je Evropa povečala svoje omrežje zaščitenih območij Natura 2000, ki zdaj pokrivajo okrog 18 % površine EU. Dosegamo napredek pri zaustavljanju zmanjševanja biotske raznovrstnosti, saj se na primer število domačih vrst ptic ne zmanjšuje več. Kakovost sladke vode se je na splošno izboljšala, zakonodaja o emisijah v zrak in vodo pa je zmanjšala pritisk na biotsko raznovrstnost.

Vendar pa EU ne bo dosegla svojega cilja glede zaustavitve zmanjševanja biotske raznovrstnosti za leto 2010. Morsko okolje je močno prizadeto zaradi onesnaževanja in čezmernega ribolova. Zaradi pritiskov ribolova se 30 % evropskega staleža rib (za katerega obstajajo podatki) lovi nad njegovimi varnimi biološkimi mejami, pri čemer pa od leta 1985 ulov rib na splošno upada. Kopenski in sladkovodni ekosistemi so v mnogih državah kljub zmanjšanim bremenom onesnaževanja še vedno pod pritiskom. Gozdovi, ki so ključnega pomena za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, se močno izčrpavajo. Tudi intenzivno kmetijstvo ima velike posledice na biotsko raznovrstnost.

Na področju naravnih virov in odpadkov se ravnanje z odpadki v Evropi premika od odlagališč k recikliranju in preprečevanju. Kljub temu pa je bila v letu 2006 polovica od 3 milijard ton odpadkov, ki so nastali v EU-27, odložena na odlagališča.

Raba virov se povečuje, vendar počasneje od gospodarske rasti. Ta delna prekinitev povezanosti med omenjenima kazalnikoma je spodbudna, vendar pa Evropa še vedno porablja vse več virov. V EU-12, na primer, se je poraba virov v obdobju od 2000 do 2007 povečala za 34 %. Kar pa je še huje, porabimo več, kot proizvedemo, pri čemer se zdaj več kot 20 % virov, ki se porabijo v Evropi, uvaža (predvsem goriva in rudarski proizvodi). Posledica tega je, da evropska potrošnja povzroča znatne okoljske vplive v državah in regijah izvoznicah. Medtem ko je poraba vode povsod v Evropi stabilna ali upada, pa se v nekaterih državah in porečjih viri čezmerno izkoriščajo (s čimer se povečuje tveganje).

Na področju okolja, zdravja in kakovosti življenja se je onesnaževanje vode in zraka zmanjšalo. Doseženi so vidni uspehi pri zmanjšanju ravni žveplovega dioksida (SO2) in ogljikovega monoksida (CO) v zraku, pa tudi izrazito zmanjšanje dušikovih oksidov (NOX). Z uvedbo neosvinčenega bencina so se znatno zmanjšale tudi koncentracije svinca.

Kljub temu pa ostaja kakovost zraka in vode neustrezna in vplivi na zdravje so še dalje močno prisotni. Preveč prebivalcev mest je izpostavljenih čezmernim ravnem onesnaženja. Izpostavljenost trdnim delcem (PM) in ozonu (O3) še vedno predstavlja glavno tveganje za zdravje, povezano s krajšo pričakovano življenjsko dobo, akutnimi in kroničnimi učinki na dihala, srce in ožilje, oslabljenim razvojem pljuč pri otrocih in zmanjšano porodno težo. Močno razširjena izpostavljenost številnim onesnaževalom in kemikalijam ter zaskrbljenost glede dolgoročnih negativnih posledic za zdravje ljudi opozarjata na potrebo po večjem številu obsežnejših programov preprečevanja onesnaževanja.

Okoljski izzivi Evrope so kompleksni in jih ne smemo obravnavati posamično

Živimo medsebojno zelo povezanem svetu, ki ga sestavlja več med seboj povezanih sistemov — okoljski, socialni, gospodarski in številni drugi – in naš obstoj je odvisen od tega sveta. Medsebojna povezanost pomeni, da poškodovanje enega elementa lahko kjer koli drugje povzroči nepričakovane vplive, ki škodijo celotnemu sistemu ali sprožijo celo njegov propad. Z naraščanjem temperature se na primer povečuje tudi tveganje glede preseganja „kritičnih točk“, ki bi lahko povzročile velike spremembe, kot je pospešeno taljenje ledene plošče na Grenlandiji, ki mu sledi dvig morske gladine. Tudi nedavni globalni finančni zlom in kaos v letalstvu, ki ga je povzročil islandski vulkan, kažeta, kako lahko nenadne motnje na enem območju vplivajo na celotne sisteme.

Evropski oblikovalci politike se ne borijo le s kompleksnimi sistemskim interakcijami na celini. Soočajo se tudi z globalnimi gonili sprememb, ki bodo po pričakovanjih v prihodnosti vplivala na okolje Evrope — in na mnoga med njimi Evropa ne more vplivati. Na primer, po napovedih bo število svetovnega prebivalstva do leta 2050 preseglo devet milijard, s čedalje večjim številom ljudi, ki pričakujejo, da se bodo iztrgali iz revščine in začeli trošiti več dobrin.

Taki trendi imajo ogromne posledice na globalno povpraševanje po virih. Mesta se širijo. Potrošnja spiralno narašča. Svet pričakuje stalno gospodarsko rast. Ekonomski pomen novih gospodarstev v vzponu bo naraščal. V globalnih političnih procesih lahko nedržavni akterji postanejo pomembnejši. Pričakujejo se pospešene tehnološke spremembe. „Dirka v neznano“ ponuja priložnosti, vendar bo prinesla tudi nova tveganja.

Neukrepanje bi imelo resne posledice, vendar obstajajo možnosti za ohranitev naravnega kapitala in ekosistemskih storitev

Svetovne zaloge naravnih virov se že zmanjšujejo. V prihodnjih letih lahko povečevanje povpraševanja in zmanjševanje ponudbe okrepi globalno tekmovanje za vire. To bo brez dvoma dodatno povečalo globalni pritisk na ekosisteme ter preskušalo njihovo sposobnost zagotavljanja trajnih pretokov hrane, energije in vode.

Čeprav poročilo SOER 2010 ne navaja nobenih opozoril o neizbežnem propadu okolja, pa ugotavlja, da so nekateri pragovi že preseženi. Negativni trendi v okolju lahko konec koncev povzročijo dramatično in nepopravljivo škodo nekaterim ekosistemom in storitvam, ki jih imamo za samoumevne.

Zdaj je čas za preobrazbo številnih zapisanih „zgodnjih opozoril“ v ukrepe. Evropske okoljske politike so prinesle mnogo gospodarskih in socialnih koristi številnim državam: na primer zdravje ljudi se je izboljšalo in po ocenah je četrtina vseh evropskih delovnih mest povezana z okoljem. Celovito izvajanje okoljskih politik v Evropi zato ostaja na prvem mestu, saj številni cilji še niso doseženi.

Poročilo SOER 2010 nas s prikazom mnogih povezav med različnimi izzivi, okoljskimi in drugimi, spodbuja k tesnejšemu združevanju različnih področij politik, da se dosežejo največje možne koristi naših naložb. Nekateri ukrepi za reševanje problematike onesnaženosti zraka, na primer, pomagajo pri boju proti podnebnim spremembam, medtem ko drugi dejansko zaostrujejo stanje na tem področju. Zato se je treba jasno osredotočiti na doseganje največjih možnih vsestranskih koristi in se izogibati politikam z negativnimi stranskimi učinki.

Izboljšati je treba tudi doseganje ravnotežja med potrebo po ohranjanju naravnega kapitala in njegovo rabo za oskrbo gospodarstva. Najpomembnejši „integralni odziv“ pri tem je povečanje učinkovitosti rabe virov. Če se zavedamo, da so naše ravni potrošnje zdaj netrajnostne, se moramo v bistvu potruditi, da naredimo več z manj viri. Spodbudno je, da gre za področje, kjer sta okoljski in poslovni sektor potencialno usklajena: gospodarski napredek ali stagnacija, ki temeljita na sposobnosti pridobivanja največje možne vrednosti iz produkcijskih sredstev, pa tudi ohranjanje naravnega okolja in blaginje ljudi sta odvisna od naše sposobnosti narediti več z omejenim pretokom virov.

Permalinks

Akcije dokumenta